Ustavno sodišče je na zahtevo Državnega sveta presojalo 69., 82. in 86. člen Zakona o varstvu okolja. Predlagatelj je med drugim zatrjeval, da navedene določbe, ki več ne omejujejo časovne veljavnosti okoljevarstvenih dovoljenj, znižujejo raven varstva pravice do zdravega življenjskega okolja iz prvega odstavka 72. člena Ustave. Ustavno sodišče je presodilo, da časovno omejena veljavnost okoljevarstvenih dovoljenj, ki se lahko podaljša, če naprava ali obrat ob izteku veljavnosti dovoljenja izpolnjuje pogoje, pod katerimi se je to izdalo, ni edini način za zagotovitev rednega preverjanja skladnosti delovanja naprav in obratov z okoljevarstvenimi zahtevami. To zagotavlja tudi preverjanje in sprememba okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti vsakih deset let. Zato ta novo uveljavljen ukrep ne znižuje ravni varstva pravice do zdravega življenjskega okolja.
Ustavno sodišče je v zvezi z očitkom predlagatelja, da navedene določbe ne zagotavljajo ustreznega sodelovanja javnosti v postopkih izdaje okoljevarstvenih dovoljenj in njihovega spreminjanja, poudarilo, da sodelovanje javnosti pri okoljskem odločanju javnih oblasti na nadzakonski ravni najbolj izčrpno ureja Aarhuška konvencija. Da bi bil zakon skladen s pravico javnosti do sodelovanja pri okoljskem odločanju javnih oblasti, mora izpolnjevati zahteve Aarhuške konvencije. Po presoji Ustavnega sodišča ureditev sodelovanja javnosti v postopkih izdaje okoljevarstvenih dovoljenj in njihovega spreminjanja te zahteve izpolnjuje.
Ustavno sodišče je sprejelo še stališče, da ureditev, ki ne omejuje več časovne veljavnosti okoljevarstvenih dovoljenj, vendar preverjanje ustreznosti teh z vidika okoljevarstvenih zahtev ureja na drugačen način, ne vpliva na zagotavljanje varstva zemljišč, kot ga določa 71. člen Ustave. Enako velja glede varovanja naravne in kulturne dediščine, ki ga določa 73. člen Ustave.
Predlagatelj je zahteval tudi presojo ustavnosti določb 74. in 77. člena Zakona o varstvu okolja, ki omogočajo določitev manj strogih mejnih vrednosti emisij. Ustavno sodišče je presodilo, da možnost določitve manj strogih mejnih vrednosti emisij v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja in v postopku njegove spremembe ni urejena v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Meje uporabe te možnosti so jasno opredeljene. V zvezi s presojo te ureditve je Ustavno sodišče ugotovilo še, da uporaba nedoločnih pravnih pojmov sama po sebi ne pomeni kršitve načela jasnosti in pomenske določljivosti predpisov. Pristojni organ mora namreč v konkretnem primeru njihovo vsebino napolniti skladno z Ustavo, zakoni in pravom Evropske unije, če pomenijo izvajanje prava Evropske unije.
Ustavno sodišče je v zvezi z možnostjo določitve manj strogih mejnih vrednosti še opozorilo, da se te določajo glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Pristojni organ mora ugotoviti, ali je manj stroge vrednosti emisij sploh mogoče določiti, in če jih je, ali je upravljavec naprave izkazal, da bi doseganje ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, kot so opisane v zaključkih o najboljših razpoložljivih tehnikah, povzročilo nesorazmerno višje stroške v primerjavi s koristmi za okolje zaradi geografskega položaja ali lokalnih okoljskih pogojev naprave ali njenih tehničnih značilnosti. Odločitev mora utemeljiti. S tem je po oceni Ustavnega sodišča zadoščeno tudi zahtevi po določnem in predvidljivem ravnanju organov pri razlagi predpisov, ki izhaja iz načela jasnosti in pomenske določljivosti predpisov.
