Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno skladnosti drugega odstavka 560. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z Ustavo.

Vrhovno sodišče v konkretnem sodnem postopku, ki ga je prekinilo z vložitvijo zahteve na Ustavno sodišče, odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vrhovna državna tožilka vložila zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča za mesto Beograd iz leta 1955, pri čemer ocenjuje, da je drugi odstavek 560. člena Zakona o kazenskem postopku v neskladju z načelom enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Po mnenju predlagatelja izpodbijana določba ne določa enakih pogojev za dopustnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbe sodišč, pristojnih za območja ostalih republik nekdanje Jugoslavije. Izredno pravno sredstvo je skladno z izpodbijano določbo v korist obsojencev, ki so ali so bili po predpisih, veljavnih do 25. 6. 1991, slovenski državljani, namreč v tem primeru dovoljeno vložiti samo, če je šlo za obsodbe pred vojaškimi, ne pa tudi pred drugimi sodišči.

Ustavno sodišče je pri odločanju izhajalo iz ustaljene presoje, da zakonodajalec pri urejanju vprašanj, povezanih z odpravo posledic predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava, uživa polje proste presoje, vendar pa načelo enakosti pred zakonom tudi v teh primerih zahteva, da je zakonska rešitev razumna, da ni arbitrarna ter da je med izbrano zakonsko rešitvijo in zasledovanim ciljem razumna zveza. Ustavno sodišče se je v že odločbi št. U-I-46/96 z dne 19. 6. 1997 opredelilo, da je z vidika možnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti položaj obsojencev pred vojaškimi sodišči delno podoben položaju oseb, obsojenih ali kaznovanih pred ostalimi sodišči ali organi nekdanjih jugoslovanskih republik, saj so v obeh skupinah primerov kazenske sankcije izrekali organi iste nekdanje države, vendar razlikovanje med njimi utemeljuje okoliščina, da je že sam obstoj vojaških sodišč v mirnem času nezdružljiv s prepovedjo iz drugega odstavka 126. člena Ustave.

Vrhovno sodišče se je sklicevalo na dejstvo, da je zakonodajalec kasneje omogočil vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi zoper odločbe prekrškovnih in upravnokaznovalnih organov, s katerimi so bili slovenski državljani v drugih državah nekdanje Jugoslavije obsojeni na prostostne kazni, ter tudi na stališče Ustavnega sodišča, da se odločbe, ki so jih izdali organi drugih republik nekdanje Jugoslavije in ki so postale pravnomočne pred 25. 6. 1991, v Sloveniji ne štejejo za tuje odločbe. Zlasti pa naj bi Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-54/07 z dne 20. 9. 2007 za Zakon o popravi krivic (ZPKri) ugotovilo, da je bil v neskladju z načelom enakosti pred zakonom, ker je z novelo ZPKri-D dopustil vložitev revizije zoper sodbe, izdane na ozemlju drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije, samo v primeru, da je šlo za sodbe vojaških sodišč, ne pa tudi sodbe drugih sodišč, ter ga delno razveljavilo, s čimer je izenačilo položaj obsojenih slovenskih državljanov glede na navedeno okoliščino.

Ustavno sodišče je ocenilo, da nosilnega stališča iz odločbe št. U-I-54/07, ki se nanaša na presojo dopustnosti revizije zoper sodbe vojaških oziroma tudi drugih sodišč, izdane na ozemlju drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije, ne more uporabiti za presojo obravnavane zadeve. Revizija je v tem primeru namreč pravno sredstvo, ki je bilo posebej prilagojeno namenu poprave krivic in omogočanju sodne rehabilitacije slovenskih državljanov, zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo predvideva drugi odstavek 560. člena ZKP, pa ureja pravno sredstvo zoper sodbe sodišč, ki so zaradi razpada države prenehala obstajati in katerih ustanavljanje v mirnem času prepoveduje že 126. člen Ustave, pri čemer je zakonodajalec posebej uredil le krog upravičencev in rok za njeno vložitev, ni pa dopustnosti vlaganja zahteve zamejil po vsebini. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je zakonodajalec pri sprejemanju izpodbijane ureditve že od vsega začetka izhajal tudi s stališča, da v korist slovenskih državljanov uredi tovrstno pravno sredstvo, kar je štelo za razumno razlikovanje pri urejanju položaja obsojencev pred vojaškimi oziroma drugimi sodišči, pri čemer je upoštevalo tudi, da so bile možnosti za pošteno sojenje pred vojaškimi sodišči slabše kot pred rednimi sodišči. Poleg tega je Ustavno sodišče ocenilo, da se ureditvi zahteve za varstvo zakonitosti in revizije bistveno razlikujeta tudi v tem, da razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 560. člena ZKP niso posebej prilagojeni namenu poprave krivic, ampak se za vložitev zahteve uporabljajo splošni razlogi iz 420. člena ZKP. Ocenilo je še, da bi razširitev dopustnosti vložitve zahteve tudi zoper sodbe rednih sodišč z območij drugih republik nekdanje Jugoslavije zato omogočala bistveno obsežnejše poseganje v navedene sodbe.

Ustavno sodišče je zato presodilo, da drugi odstavek 560. člena Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom.