V tej zadevi je Ustavno sodišče odločalo o zahtevi za oceno ustavnosti Okrajnega sodišča v Mariboru, ki je prekinilo postopek odločanja o tožbi iz tretjega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju na ugotovitev, da izvršba na zarubljeno premičnino ni dopustna, ki je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka iz izpodbijane določbe, ki pa ga je predlagatelj štel za protiustavnega. Ustavno sodišče je poudarilo, da je smisel tožbe na nedopustnost izvršbe, da tretji ohrani tiste pravice, ki bi po opravljeni izvršbi na premičnino ugasnile. Štelo je, da izpodbijani prekluzivni rok posega v pravico do zasebne lastnine tretjega iz 33. člena Ustave. Poseg je sicer zasledoval ustavno dopustni cilj hitrejše in učinkovitejše izvršbe. Vendar ga je Ustavno sodišče ocenilo za nesorazmernega. Potek spornega 30-dnevnega roka namreč praviloma pomeni, da tretji izgubi možnost pravnega varstva svojih pravic civilnega prava pred grozečo izgubo zaradi prodaje stvari v premičninski izvršbi. Na drugi strani bi po prepričanju Ustavnega sodišča možnost vlaganja izločitvenih tožb vse do konca izvršilnega postopka ne prizadela bistveno upravičenih interesov upnika za hitro in učinkovito izvršbo.
V skladu s to presojo je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje z Ustavo tretjega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, kolikor se nanaša na izvršbo na premičnine. Do odprave protiustavnosti je določilo ustrezen način izvršitve svoje odločbe.
