Ustavno sodišče je na podlagi zahteve Državnega sveta odločalo o ustavnosti prvega odstavka 48. člena Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) in prvega odstavka 11. člena Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZPIMVI), ki urejata oblikovanje šolskih okolišev na narodnostno mešanih območjih.
Izpodbijani določbi učinkujeta tako, da je otrokom, pripadnikom večinskega naroda, ki stalno ali začasno bivajo v šolskem območju okolišu dvojezične šole, zagotovljeno osnovnošolsko izobraževanje v dvojezični osnovni šoli, nimajo pa pravice do izbire osnovne šole, v kateri pouk poteka le v slovenskem jeziku, če taka šola ni ustanovljena v šolskem okolišu, v katerem stalno ali začasno prebivajo. To pomeni, da morajo vsi otroci (tako pripadniki madžarske narodne skupnosti kot pripadniki slovenske narodnosti) s stalnim ali začasnim prebivališčem v šolskem okolišu dvojezične šole, obiskovati dvojezično šolo, v kateri sta učna jezika slovenščina in madžarščina.
Predlagatelj je menil, da taka ureditev prekomerno posega v pravico do šolanja in izobraževanja (prvi odstavek 57. člena Ustave) in krši tudi načelo enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave).
Ustavno sodišče je pri presoji upoštevalo, da zahteva odpira ustavnopravna vprašanja, ki so povezana z varstvom avtohtone madžarske narodne skupnosti in pravico te skupnosti do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do oblikovanja in razvijanja vzgoje ter izobraževanja.
Ustavno sodišče je najprej izpodbijano zakonsko reditev presojalo z vidika pravice do šolanja in izobraževanja. Ugotovilo, da zakonska ureditev, ki učinkuje tako, da je otrokom, pripadnikom večinskega naroda, ki stalno ali začasno bivajo v šolskem območju dvojezične šole, zagotovljeno osnovnošolsko izobraževanje v dvojezični osnovni šoli, ne pa nujno tudi v osnovni šoli, kjer je učni jezik zgolj slovenski jezik, nima preveč utesnjujočih učinkov na samo vsebino človekove pravice do šolanja in izobraževanja in ne posega v njeno ustavno varovano jedro. Posamezniki lahko, kljub zagotavljanju osnovnošolskega izobraževanja v dvojezični šoli, v kateri pouk ne poteka samo v slovenskem jeziku, temveč tudi v madžarskem, še vedno učinkovito uresničujejo svojo pravico do šolanja in izobraževanja.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da se za izpodbijano zakonsko ureditvijo obstajajo razumni razlogi. S prostorsko organizacijo javne mreže osnovnošolskega izobraževanja se zagotavlja čim večja dostopnost osnovnih šol na območjih, na katerih otroci prebivajo, in zagotavlja enakomerna obremenjenost posameznih osnovnih šol. Dvojezično šolanje, s katerim se zagotavljajo vzgoja in izobraževanje v obeh jezikih ter seznanjenje s pridobitvami zgodovine in kulture obeh narodov, tudi prispeva k tvornemu sožitju Slovencev in Madžarov ter zagotavlja pogoje za dejansko enakopravno sodelovanje narodne skupnosti v javnem in družbenem življenju.
Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da prvi odstavek 48. člena ZOsn in prvi odstavek 11. člena ZPIMVI nista v neskladju s pravico do šolanja in izobraževanje.
Ustavno sodišče je tudi ugotovilo, da presojana ureditev tudi ne krši načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ugotovilo je, da presojana zakonska ureditev učinkuje tako, da je obravnava otrok, ki živijo v šolskem okolišu dvojezične šole oziroma se v ta okoliš priselijo, drugačna kot obravnava otrok, ki živijo v šolskem okolišu osnovnih šol, ki imajo pouk le v slovenskem jeziku. Z vidika osnovnošolskega izobraževanja so tudi vsi otroci, ker so dolžni obiskovati osnovno šolo v bistveno enakem položaju. Vendar pa je Ustavno sodišče v nadaljevanju ugotovilo, da so podani razumni razlogi za različno obravnavo primerjanih skupin. Namen izpodbijanih določb, ki urejata oblikovanje šolskih okolišev na narodnostno mešanih območjih, je zagotoviti učinkovito uresničevanje pravice do vzgoje in izobraževanja narodne skupnosti v svojem jeziku in spoštovanje obveznosti, ki jih je Republika Slovenija prevzela z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami.
