Ustavno sodišče je na podlagi zahteve Občine Trbovlje odločalo o ustavnosti 13. člena Zakona o financiranju občin. Izpodbijana določba ureja formulo, s katero se ugotavlja primerna poraba posamezne občine za posamezno proračunsko leto. Zakonodajalec je določil formulo, s katero je upošteval, da med posameznimi občinami obstajajo objektivne razlike (naravne ali družbene danosti). V enačbi za izračun primerne porabe občine se poleg povprečnine, števila prebivalcev in površine posamezne občine upoštevajo še dolžina občinskih cest (lokalnih cest in javnih poti) in število prebivalcev glede na njihovo starost.
Predlagateljica je zatrjevala, da zakonodajalec s formulo iz 13. člena Zakona o financiranju občin ni ustrezno upošteval razlik med posameznimi občinami.
Ustavno sodišče je izpodbijano določbo presojalo z vidika uresničevanja lokalne samouprave (138. člen Ustave) in finančne avtonomije lokalne skupnosti (142. člena Ustave). Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je eden od temeljnih pogojev za uresničevanje ustavnega načela lokalne samouprave zagotavljanje zadostnih lastnih finančnih virov za financiranje izvirnih pristojnosti občin. Glede na to je zakonodajalec dolžan urediti sistem financiranja občin tako, da lahko prebivalci občine uresničujejo lokalno samoupravo. Zakonska ureditev, ki posamezni občini ne bi zagotavljala tolikšnega obsega sredstev, da lahko občina z njimi zagotovi izvajanje svojih ustavnih in zakonskih nalog, bi za prebivalce občine pomenila, da ne morejo uresničevati pravice do lokalne samouprave. Ustavno sodišče je poudarilo, da mora zakonodajalec pri ureditvi sistema financiranja upoštevati tudi načelo socialne države in načelo enakosti. V skladu z navedenima ustavnima načeloma mora država v sistemu financiranja občin določiti ukrepe, ki korigirajo objektivne razlike med občinami, da bi bile vsem prebivalcem, ne glede na to, v kateri občini prebivajo, zagotovljene dobrine, ki pomenijo njihove ustavne in zakonske pravice in jih zagotavljajo občine. Zakonodajalec mora presojo kriterija primernosti določenega sistema financiranja lokalnih skupnosti opreti na značilnosti “abstraktne” občine in ne na posamezno občino ter zagotoviti, da bo sistem ustrezal večini občin. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo protiustaven poseg v finančno avtonomijo občin le v primeru izkazanega nesorazmerja med prihodki občin, tudi tistimi, ki imajo vir v ugotovljeni primerni porabi, ter stroški izvrševanja nalog iz njihove izvirne pristojnosti v posameznem proračunskem letu.
Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da mora pri presoji ustavnosti izpodbijane določbe upoštevati celoten sistem financiranja občin. Poudarilo je tudi, da ima zakonodajalec pri ureditvi načina financiranja občin široko polje proste presoje. Vendar pa je zakonodajalec dolžan slediti morebitnim demografskim in družbenim spremembam ter tem spremembam prilagajati sistem financiranja občin ter sistem prilagajati tako, da zagotavlja boljše prilagajanja sistema primerne porabe objektivnim značilnostim posameznih občin. Pri tem je pomembno, da zakonodajalec pri ureditvi sistema financiranja občin upošteva tudi priporočila Računskega sodišča kot najvišjega organa kontrole celotne javne porabe.
Vendar okoliščina, da morajo občine zaradi različnih objektivnih okoliščin nameniti različen delež svojega proračuna za kritje posameznih vrst obveznih nalog, še ne pomeni, da takšna zakonska ureditev ogroža uresničevanje lokalne samouprave (138. člen Ustave) ali da je zakonodajalec uredil način financiranja v nasprotju z zahtevami iz 142. člena Ustave. Ustavno sodišče namreč ne more presojati, ali izpodbijana določba zagotavlja najboljši možni (optimalen) način ugotavljanja primerne porabe posamezne občine. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo protiustavnost zakonske odločbe, ki ureja način upoštevanja objektivnih okoliščin, ki vplivajo na višino stroškov pri izvajanju obveznih nalog le, če bi zakonodajalec popolnoma spregledal eno skupino občin s skupnimi značilnostmi ali pa razmerja med posameznimi objektivnimi okoliščinami določil v očitnem nesorazmerju z vplivom, ki ga ima navedena okoliščina na višino stroškov ob upoštevanju povprečnih stroškov, ki jih ima abstraktna, povprečna občina pri izvajanju konkretnih nalog.
Ustavno sodišče je sprejelo še stališče, da pravica prebivalcev posameznih občin do enakega obsega in kakovosti storitev pomeni, da morajo biti vsem prebivalcem v okviru lokalne skupnosti zagotovljene tiste javne storitve, ki so jih občine dolžne zagotoviti na podlagi zakona in v obsegu, določenem z zakonom.
Ustavno sodišče je presodilo, da 13. člen Zakona o financiranju občin ni v neskladju s 138. in 142. členom Ustave.
