Ustavno sodišče je odločalo o pobudi ribiške družine in Ribiške zveze Slovenije za oceno ustavnosti in zakonitosti odloka, s katerim je lokalna skupnost zavarovala naravno vrednoto. Lokalna skupnost je določila pravila ravnanja oziroma varstveni režim na zavarovanem območju. Med drugim je prepovedala izvajanje ribolova na zavarovanem območju krajinskega parka. Ribiška družina je pridobila koncesijo za ribiško upravljanje na območju zavarovane naravne vrednote.

Ustavno sodišče je moralo presoditi medsebojna razmerja med ukrepi varovanja naravnih vrednot in ukrepi za upravljanje rib, ki so naravni vir pod posebnim varstvom narave. Ugotovilo je, da se ribolov ne izvaja v javnem interesu, zato se mora izvajanje ribolova prilagoditi ukrepom varovanja naravne vrednote. Prepoved ribolova kot vrsta varstvenega ukrepa za zavarovanje naravne vrednote pomeni pravno podlago za prilagoditev ribiškega upravljanja in pravno podlago za morebitno spremembo koncesijskega razmerja med državo in izvajalcem ribiškega upravljanja. Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijani odlok lokalne skupnosti ni bil v neskladju z Zakonom o sladkovodnem ribištvu in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave

Ustavno sodišče je tudi presodilo, da je bila izpodbijana ureditev v skladu z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave). S sprejetjem odloka je bilo poseženo v pridobljene pravice ribiške družine. Varstvo naravne dobrine je legitimni razlog za določitev prepovedi ribolova. Ustavno sodišče je upoštevalo, da ni bilo poseženo v druge naloge, ki jih koncesionar ribiškega upravljanja izvaja v javnem interesu, da prepoved ribolova velja za majhno območje, ki ga upravlja koncesionar in da je bila sprememba pričakovana. Glede na to je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila izpodbijana ureditev v skladu z načelom varstva zaupanja v pravo, kljub temu da koncesionarju bi bil zagotovljen ustrezen čas za prilagoditev novi ureditvi.