Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), ki določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca. Vrhovno sodišče se je pri utemeljevanju očitka o protiustavnosti te ureditve sklicevalo na razloge iz odločbe št. U-I-88/15, Up-684/12, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo 204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), in odločbo št. U-I-213/15 z dne 28. 9. 2016, s katero je razveljavilo 184. člen Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ), ki je vseboval identično ureditev kot 204. člen ZOR. Navedena člena sta določala, da je terjatev za nepremoženjsko škodo mogoče podedovati šele, ko je bila priznana s pravnomočno sodbo. Ustavno sodišče je v navedenih odločbah ugotovilo, da je taka ureditev v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, saj povzroča različno obravnavo dedičev oškodovancev, ki so v istem času utrpeli nepremoženjsko škodo in v istem času zahtevali, da se jim ta povrne v obliki denarne odškodnine.

Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi presojalo ureditev, ki preprečuje dedovanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Vrhovno sodišče je trdilo, da je položaj dedičev zavarovancev, ki so uveljavljali pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vendar so pred njihovim priznanjem umrli, v bistvenem enak položaju dedičev oškodovancev, ki so zahtevali povračilo nepremoženjske škode, vendar so umrli pred pravnomočnostjo sodbe, s katero jim je bila škoda priznana. Ustavnemu sodišču je zato predlagalo, naj tudi v obravnavani zadevi presodi enako kot v zgoraj navedenih odločitvah. Ustavno sodišče se je glede na navedeno moralo najprej opredeliti do vprašanja, ali so navedeni dediči res v bistveno enakih položajih. Ugotovilo je, da ne, saj med pravicami iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in pravico do povračila nepremoženjske škode obstajajo bistvene razlike.

Ustavno sodišč je opozorilo, da prva pomembna razlika med navedenim pravicami izhaja že iz odločbe št. U-I-88/15, Up-684/12. Pojasnilo je, da je Ustavno sodišče že v navedeni odločbi opozorilo, da obveznost povračila škode nastane s tem, ko je škoda storjena in da zato tam obravnavani primer ni enak primerom, ko šele odločba pristojnega organa ustvari pravico stranke oziroma obveznost zavezanca. Ustavno sodišče je poudarilo, da gre pri pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so obravnavane v tej zadevi, prav za tak primer. Pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja nastane z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, obveznost Zavoda, da jo upravičencu zagotovi, pa nastane z izvršljivostjo te odločbe. Ustavno sodišče je v nadaljevanju odločbe opozorilo še na druge značilnosti pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki delajo te v bistvenem različne od pravice do povračila nepremoženjske škode. Poudarilo je, da čeprav so pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja tako kot terjatev za povračilo nepremoženjske škode osebne pravice, jih njihove druge značilnosti (njihova pravna narava, specifičen način uveljavljanja in financiranja ter njihov namen) delajo v bistvenem različne in zato neprimerljive s to pravico. Opozorilo je, da so pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za razliko od terjatve za povrnitev nepremoženjske škode javnopravne narave, ki se odraža tako v postopku njihovega uveljavljanja kot tudi v načinu njihovega financiranja. Medtem ko je namen odškodnine pravično zadoščenje za oškodovanca, je namen obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da se zavarovancem ob uresničitvi socialnih primerov (npr. starosti, invalidnosti, potrebe po tuji pomoči in postrežbi) zagotovi materialna varnost. Ustavno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 ni v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Ustavno sodišče je kot neutemeljena zavrnilo še očitka o neskladju izpodbijane ureditve s pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave in pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave.