Slika prikazuje stopnišče.

Ustavno sodišče je odločilo o pobudi za oceno ustavnosti in o ustavni pritožbi v davčnopravni zadevi, ki se je nanašala na odmero dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine (zemljiške parcele), ki je bila pridobljena z dedovanjem in kasneje odsvojena s prodajo. Davčni organ je pri izračunu davčne osnove na podlagi tretje povedi drugega odstavka 98. člena Zakona o dohodnini kot nabavno vrednost nepremičnine upošteval vrednost, ki je bila v skladu z Zakonom o davku na dediščine in darila že ugotovljena pri odmeri davka na dediščino. V skladu s to določbo velja, da se v primeru, če je bil kapital pridobljen z dedovanjem, za njegovo nabavno vrednost v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil že odmerjen davek na dediščino.

Pritožnik je z ustavno pritožbo izpodbijal sodbo Upravnega sodišča, ki je zavrnilo njegovo tožbo zoper navedeno odločitev davčnega organa. Pritožnik je trdil, da je davčni organ v prejšnjem postopku po Zakonu o davku na dediščine in darila napačno (prenizko) ugotovil vrednost zadevne nepremičnine, ker je štel, da gre za kmetijsko zemljišče, v resnici pa naj bi bilo zemljišče stavbno. V kasnejšem, davčnem postopku, ki je bil izveden zaradi pritožnikove prodaje te nepremičnine, je pritožnik zatrjeval višjo nabavno vrednost iste nepremičnine, kar bi pomenilo nižjo davčno osnovo od dobička iz kapitala. Davčni organ navedenega ni upošteval, saj je izhajal iz stališča, da ugotovljena nabavna vrednost nepremičnine temelji na dokončni in pravnomočni odločbi o odmeri davka na dediščino. Po tem stališču, ki mu je pritrdilo tudi Upravno sodišče, v postopku po Zakonu o dohodnini ni mogoče dokazovati drugačne vrednosti, kot je bila že ugotovljena v okviru postopka po Zakonu o davku na dediščine in darila.

Hkrati z ustavno pritožbo je pritožnik vložil pobudo, s katero je izpodbijal tretjo poved drugega odstavka 98. člena Zakona o dohodnini. Ker je bila odločitev o ustavni pritožbi odvisna tudi od odločitve o pobudi, je Ustavno sodišče najprej presojalo pobudo.

Ustavno sodišče je sprejelo razlago, po kateri izpodbijana ureditev učinkuje kot neizpodbojna pravna domneva (praesumptio iuris et de iure). To pomeni, da če je bil davek na dediščino (že) odmerjen, zavezanec v kasnejšem postopku odmere dohodnine ne more s svojimi dokazili dodatno, naknadno dokazovati (drugačne) vrednosti kapitala ob pridobitvi (tj. nabavne vrednosti kapitala). Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana ureditev posega v pravico do izjave kot enega od bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Čeprav ima na splošno zavezanec možnost izjave o vrednosti kapitala že v postopku odmere davka na dediščino po Zakonu o davku na dediščine in darila, je njegov položaj namreč lahko v celoti jasen šele, če in ko pride do odsvojitve kapitala ter obdavčitve po Zakonu o dohodnini.

Ustavno sodišče je v nadaljnji presoji ugotovilo, da za obravnavani poseg v ustavno varovano pravico do izjave obstaja ustavno dopusten cilj, saj izpodbijana ureditev zasleduje ekonomičnost, hitrost in učinkovitost davčnega postopka, kar je tudi v javnem interesu pobiranja davkov. Ustavno sodišče je zato opravilo še strogi test sorazmernosti. Presodilo je, da je izpodbijana ureditev za dosego zasledovanih ustavnih ciljev primerna (zakonodajalec ima v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo na področju javnih financ široko polje proste presoje glede določitve predmeta obdavčitve in ukrepov, ki zagotavljajo učinkovit davčni sistem), da je taka ureditev tudi nujna (poseg zagotavlja močne pozitivne učinke na hitrost in učinkovitost postopka odmere davka od dobička iz kapitala) ter da pri tehtanju med težo posega v človekovo pravico in koristjo, ki jo ta prinaša, posledice posega v pravico do izjave, do katerih lahko privede navedena neizpodbojna pravna domneva, pomembno zmanjšuje okoliščina, da pravica do izjave ni izključena v postopku po Zakonu o davku na dediščine in darila. Davčni organ že v tem postopku ugotavlja upoštevno dejstvo nabavne vrednosti kapitala, oba postopka pa sta v širšem pogledu del istega davčnega sistema. Vrednost kapitala sama po sebi torej ni odvisna od tega, ali jo davčni organ ugotovi za namen postopka po Zakonu o dohodnini ali po Zakonu o davku na dediščine in darila. Na to ne vpliva, da je dohodnina praviloma prihodek državnega proračuna, davek na dediščino pa pripada občini. Nadalje je Ustavno sodišče pri ugotavljanju koristi posega poudarilo, da izpodbijana ureditev pomeni bolj ekonomičen in poenostavljen postopek odmere dohodnine, tudi z vidika zavezancev. Ugotavljanje vrednosti kapitala se po nepotrebnem ne ponavlja, s čimer se lahko preprečujejo morebitne napake, do katerih bi lahko pri tem prišlo, in neželene špekulacije zavezancev. Upoštevaje vse navedeno koristi izpodbijane ureditve pretehtajo nad težo posega v pravico do izjave.

Ustavno sodišče je kot očitno neutemeljen zavrnilo očitek, da izpodbijana ureditev krši načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), iz katerega med drugim izhaja načelo davčne pravičnosti. Ta očitek je v celoti izhajal iz izjemnega položaja, ko davčni organ v postopku odmere davka na dediščino vrednost kapitala morda napačno ugotovi. Vendar zgolj zaradi možnosti napake še ni mogoče sklepati, da je izpodbijana ureditev kot taka v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ustavno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi imela izpodbijana ureditev kaznovalni namen. Pojasnilo je, da takega namena ne more pomeniti dejstvo, da ima ugotovljeno dejansko stanje v postopku po Zakonu o davku na dediščine in darila lahko vpliv na morebitni kasnejši postopek po Zakonu o dohodnini. Pri tem gre namreč le za upoštevanje istega dejstva v dveh davčnih postopkih. Zato je Ustavno sodišče kot očitno neutemeljene zavrnilo tudi očitke o neskladju izpodbijane ureditve s 27., 28. in 29. členom Ustave, drugih očitkov pa zaradi njihove neupoštevnosti ni obravnavalo.

Ustavno sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da tretja poved drugega odstavka 98. člena Zakona o dohodnini ni v neskladju z Ustavo, posledično pa je tudi ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča kot neutemeljeno zavrnilo.