Ustavno sodišče je na zahtevo Državnega sveta presojalo ustavnost devetnajste alineje drugega odstavka 4. člena in drugega odstavka 5. člena Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti. Slednji je liberaliziral del storitev iz predhodno obvezne lokalne gospodarske javne službe – pokopališke in pogrebne dejavnosti. Omogočil je, da se pogrebna dejavnost oziroma storitve prevoza pokojnika (razen 24-urne dežurne službe), priprave pokojnika, upepelitve pokojnika ter priprave in izvedbe pogreba, opravljajo na trgu. Zakonska določba devetnajste alineje drugega odstavka 4. člena Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti pa je občinam omogočila, da uvedejo novo lokalno javno dajatev, pogrebno pristojbino, namenjeno zbiranju finančnih sredstev za upravljanje pokopališča.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da liberalizacija pogrebne dejavnosti ni v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave. Pojasnilo je, da ta določba Ustave varuje funkcionalno jedro lokalne samouprave ter varuje pristojnosti, ki prebivalcem omogočajo avtonomno organizacijo in upravljanje skupnega življenja na območju občine. Gre za pristojnosti, ki segajo od ureditve splošnih pogojev za skupno življenje in delo ljudi, do možnosti za razvoj lokalne skupnosti. Te pristojnosti morajo imeti z občinami neposredno teritorialno, funkcionalno in interesno vez. Obsegajo zlasti: upravljanje z občinskim premoženjem, upravljanje s prostorom na območju občine, gradnjo in vzdrževanje lokalne infrastrukture, oskrbovanje prebivalstva in gospodarstva s komunalnimi storitvami, zagotavljanje zdravstvene oskrbe na primarni ravni, zagotavljanje varstva in osnovnega šolanja otrok, zagotavljanje neprofitnih stanovanj, skrb za socialno ogrožene, urejanje lokalnega prometa, zagotavljanje možnosti za pospeševanje gospodarskega, socialnega, kulturnega in drugega razvoja, zagotavljanje reda in miru ter zagotavljanje varstva okolja. Gre za tako temeljne pristojnosti za obstoj lokalne samouprave, saj občine brez njih ne bi več mogle izvrševati z Ustavo zagotovljeno lokalno samoupravo. Ustavno sodišče je odločilo, da pogrebna dejavnost ni ena od teh pristojnosti, saj ne gre za dejavnost, ki bi zagotavljala splošne pogoje za skupno življenje prebivalcev na določenem območju. Pojasnilo je, da mora lokalna skupnost skupno življenje in pravila zanj urediti pri dejavnostih, ki po naravi stvari zahtevajo kolektivno organiziranje in upravljanje zaradi njihove skupnostne pravne narave ali nujne omejenosti dobrin. Pogrebna dejavnost nima takšnih značilnosti, ker je namenjena zadovoljevanju individualnih potreb posameznih prebivalcev občine in ne zahteva kolektivnega usklajevanja interesov.
Glede zakonske ureditve pogrebne pristojbine je Ustavno sodišče ugotovilo, da vsebuje pooblastilo občini za njeno uvedbo, predpisuje način njenega uvajanja, določa predmet obremenitve in zavezanca za njeno plačilo ter zato ni v neskladju s 147. členom Ustave. Sprejelo je stališče, da zakonska ureditev lokalne dajatve, ki je skladna s 147. členom Ustave, ne more biti v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Občine pa je opozorilo, da morajo višine pogrebne pristojbine določiti v razumnem sorazmerju glede na celotne stroške upravljanja pokopališča, ob upoštevanju ostalih finančnih virov namenjenih upravljanju.
