Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi Sodnega sveta za oceno ustavnosti Zakona o parlamentarni preiskavi in Poslovnika o parlamentarni preiskavi. Predlagatelj je trdil, da sta navedena predpisa v neskladju z Ustavo, ker ne urejata ustreznega mehanizma, s katerim bi bilo mogoče preprečiti parlamentarne preiskave, ki protiustavno posegajo v neodvisnost opravljanja sodniške funkcije. Protiustaven poseg v ustavno načelo neodvisnosti sodnikov je predlagatelj očital tudi Aktu o odreditvi parlamente preiskave v zadevi Franc Kangler in drugi.

Ustavno sodišče je najprej presojalo, ali Ustava Državnemu zboru oziroma predlagateljem parlamentarne preiskave pri odločanju o uvedbi parlamentarne preiskave postavlja omejitve z vidika varstva neodvisnosti sodnikov (prva poved 125. člena Ustave). Ob opiranju na svojo dosedanjo presojo je pojasnilo, da ustavni položaj sodstva ne zahteva, da je sodstvo v celoti izključeno iz nadzora, ki ga Državni zbor izvaja s parlamentarno preiskavo. Državni zbor lahko v okviru parlamentarne preiskave raziskuje področja, ki zadevajo delovanje sodne veje oblasti kot celote in razvojne trende v sodstvu. Tudi preiskovanje historičnih dogodkov, ki so hkrati predmet sodnega postopka, samo zase ne posega v neodvisnost sodnikov. Vendar pa Državni zbor s parlamentarno preiskavo sodnih postopkov ne sme ovirati ali kakorkoli vplivati na odločitev sodnikov v konkretnih sodnih postopkih, kar vključuje tudi prepoved, da v okviru svojih postopkov ex post razpravlja o zakonitosti oziroma primernosti posamičnih sodnih odločb ali vodenja sodnih postopkov, pa tudi prepoved, da sodnike zaslišuje kot priče ali preiskovance glede teh vprašanj iz konkretnega (odprtega ali končanega) sodnega postopka. Če je parlamentarna preiskava odrejena ali zahtevana z namenom preizkušanja pravilnosti sodnih odločitev in/ali ugotavljanja odgovornosti sodnika za sprejeto odločitev pri sojenju, je že sama odreditev take parlamentarne preiskave v neskladju z ustavnim načelom neodvisnosti sodnikov.

V nadaljevanju je Ustavno sodišče prešlo na vprašanje procesnega varstva sodniške neodvisnosti v postopku odrejanja parlamentarne preiskave. Pojasnilo je, da v zakonodaji ni predvideno sodno varstvo, pravno sredstvo ali drug učinkovit postopek, s katerim bi bilo mogoče preprečiti parlamentarne preiskave, ki protiustavno posegajo v neodvisnost sodnikov, čeprav je obstoj takega postopka ključnega pomena za varstvo sodniške neodvisnosti in s tem pravice vsakogar do neodvisnega in nepristranskega sodišča (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ustavno sodišče je presodilo, da bi bilo tak postopek mogoče urediti v skladu z ustavnim sistemom delitve oblasti in na način, ki ne bi ogrožal učinkovitega izvajanja parlamentarnih preiskav. Glede na navedeno je zaključilo, da Ustava obstoj takega postopka zahteva.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da sta izpodbijana zakon in poslovnik v neskladju s 125. členom Ustave. Državnemu zboru je naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu. Določilo je tudi način izvršitve odločitve, po katerem je do odprave ugotovljene protiustavnosti o skladnosti akta o odreditvi parlamentarne preiskave z ustavno zagotovljeno neodvisnostjo sodnikov pristojno odločati Ustavno sodišče na zahtevo Sodnega sveta.

V skladu z navedenim načinom izvršitve je Ustavno sodišče nadaljevalo odločanje o ustavni skladnosti Akta o odreditvi parlamentarne preiskave v zadevi Franc Kangler in drugi. V okviru te presoje je analiziralo dele akta, ki se nanašajo na sodnike, in ocenilo, da se preiskava v tem delu nanaša na presojo pravilnosti konkretnih sodnih odločitev in ugotavljanje odgovornosti sodnikov za odločitve v konkretnih sodnih postopkih. Ustavno sodišče je presodilo, da je Akt o odreditvi parlamentarne preiskave v zadevi Franc Kangler in drugi v tem delu v neskladju z ustavnim načelom neodvisnosti sodnikov in ga v tem obsegu razveljavilo.