Ustavno sodišče je na pobudo več pobudnikov odločalo o ustavnosti in zakonitosti Uredbe o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 x 110 kV Gorica–Divača (odsek Renče) (v nadaljevanju Uredba). Uredbo je presojalo z vidika zatrjevanih neskladnosti postopka njenega sprejemanja z Ustavo in zakonom ter ugotovilo, da izpodbijana uredba ni v neskladju z Ustavo.

V sklepu št. U-I-25/17 z dne 9. 6. 2022, s katerim je pobudo sprejelo v obravnavo, je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki delujejo v javnem interesu, izkazujejo lastni pravni interes, kadar z namenom varovanja okolja izpodbijajo podzakonske predpise, ki urejajo področje varstva okolja. Ker je v konkretnem primeru pravni interes priznalo le tovrstni nevladni organizaciji na področju varstva okolja, ne pa tudi ostalim pobudnikom – fizičnim osebam, je Ustavno sodišče vsebinsko presojo omejilo le na tiste očitke o neskladju postopka sprejemanja Uredbe z Ustavo oziroma zakonom, ki zasledujejo namen varstva okolja. Presojalo je tri sklope očitkov, in sicer, (1) ali je bil predhodni postopek odločanja o potrebnosti izvedbe presoje vplivov na okolje za nameravani poseg v prostor opravljen v zakonsko predpisanih fazi in roku, (2) ali je bilo vodenje postopka sprejemanja Uredbe po pravilih, ki se uporabljajo v primeru, ko se postopek presoje vplivov na okolje ne izvede skupaj s postopkom prostorskega načrtovanja, ne da bi bilo pred tem v predhodnem postopku ugotovljeno, ali je potrebna izvedba presoje vplivov na okolje, zakonito in (3) ali so bile v postopku spoštovane zahteve po učinkovitem sodelovanju javnosti.

Ustavno sodišče je najprej poudarilo pomen institutov okoljskih presoj za varstvo okolja in ohranjanje narave ter različen predmet presoje in namen celovite presoje vplivov na okolje in presoje vplivov na okolje. Pojasnilo je, da pri prostorskem načrtovanju in dovoljevanju posegov v prostor predmetu posamezne okoljske presoje ustreza tudi faza, ko se posamezna okoljska presoja (kadar je obvezna) izvede, ter da je na fazo načrtovanja posameznih prostorskih ureditev po naravi stvari vezana le celovita presoja vplivov na okolje. V konkretnem primeru je bila ta izvedena, v isti fazi prostorskega načrtovanja pa je obstajala tudi odločitev pristojnega organa v predhodnem postopku. S tem je bilo z vidika izvedbe predhodnega postopka zadoščeno zakonskim zahtevam v postopku sprejemanja Uredbe. Upoštevaje namen predhodnega postopka (tj. da se v primerih, ko to ni znano, ugotovi, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje) ter zakonsko ureditev postopka sprejemanja državnih prostorskih načrtov v času sprejemanja Uredbe, pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil postopek sprejemanja Uredbe po pravilih, ki so se uporabljala v primeru, ko se postopek presoje vplivov na okolje ne izvede skupaj s postopkom prostorskega načrtovanja, zakonit.

V nadaljevanju je Ustavno sodišče postopek sprejemanja Uredbe presojalo z vidika pravice do sodelovanja javnosti pri okoljskem odločanju. Pri tem ni presojalo očitkov o kršitvah te pravice, do katerih naj bi prišlo v predhodnem postopku in s spremembo okoljskega poročila, na katerem je temeljila odločitev v postopku celovite presoje vplivov na okolje, po javni razgrnitvi. Te očitke je mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi v navedenih postopkih varstva okolja. Edini očitek pobudnice, povezan s pravico do sodelovanja javnosti, katerega presoja je v pristojnosti Ustavnega sodišča, je bil takó očitek, da je bil sam prostorski akt po javni razgrnitvi spremenjen mimo pripomb javnosti. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče, je pri presoji tega očitka z vidika spoštovanja pravice do sodelovanja javnosti ključno razlikovanje med dopustnimi in nedopustnimi spremembami prostorskega akta. Breme zatrjevanja, da gre za tako spremembo, ki bi terjala ponovno javno razgrnitev prostorskega akta, je na pobudniku, dejstva, ki jo izkazujejo, pa morajo biti prepričljivo obrazložena in izkazana. Ker v obravnavanem primeru pobudnica temu ni zadostila, ni izkazala, da bi bil postopek sprejemanja Uredbe v neskladju s pravico do sodelovanja javnosti.