Ustavno sodišče je presojalo Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin na podlagi zahteve skupine poslank in poslancev Državnega zbora. Ti so izpodbijali različne določbe zakona, zaradi katerih je po njihovi oceni uzakonjen sistem množičnega vrednotenja nepremičnin v neskladju z načelom zakonitosti (legalitetno načelo) ter načelom jasnosti in določnosti predpisov. Po oceni poslancev posamezne zakonske rešitve kršijo tudi splošno načelo enakosti in ustavno določbo o varstvu kmetijskih zemljišč. Ustavno sodišče je pritrdilo predlagateljem, da je mogoče izpodbijani zakon obravnavati kot davčni zakon, kolikor ureja sistem množičnega vrednotenja za namene obdavčevanja. To pomeni, da ga je treba v tem obsegu presojati po posebnem načelu zakonitosti za davčno področje, ki ga Ustava posebej ureja. Vendar Ustavno sodišče večini očitkov po vsebini ni pritrdilo.
Očitki, da je izpodbijani zakon protiustavno pomanjkljiv oziroma nejasen pri opredeljevanju značilnosti nepremičnin, ki vplivajo na določitev posplošene vrednosti nepremičnin, pri opredeljevanju modelov vrednotenja ter pri opredeljevanju vrednostnih con in vrednostnih ravni, niso utemeljeni. Po presoji Ustavnega sodišča je zakonodajalec ta vprašanja uredil vsebinsko dovolj določno in jasno, tako da je nadaljnje podzakonsko urejanje množičnega vrednotenja nepremičnin zgolj izvedbene narave. Ustavno sodišče prav tako ni pritrdilo očitku, da se izpodbijani zakon na ustavno nedopusten način sklicuje na Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti. Sklicevanje na te mednarodne standarde je informativne narave in kot tako ne vpliva na določnost in jasnost zakona.
Ustavno sodišče tudi ni pritrdilo očitkom predlagateljev, da zakon krši splošno načelo enakosti, ker določa, da se zemljišča, ki so po namenski rabi opredeljena kot stavbna, na njih pa se dejansko še kmetuje, vrednotijo glede na njihovo namensko (stavbno) rabo. Glede na predmet urejanja zakona (določitev posplošene vrednosti nepremičnin, ki je ocena tržne vrednosti nepremičnin) vrednotenje nepremičnin po njihovi tržni vrednosti ni v neskladju s splošnim načelom enakosti. Prav tako vrednotenje teh nepremičnin na tak način ni v neskladju z ustavno zahtevo posebnega varstva kmetijskih zemljišč.
Ustavno sodišče pa je pritrdilo očitkom zoper drugi odstavek 12. člena Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin, ki pooblašča organ vrednotenja, da pri oblikovanju posameznega modela vrednotenja ne uporabi posameznih podatkov o tržnih cenah in tržnih najemninah. Pogoji, pod katerimi lahko organ vrednotenja tako ravna, so oblikovani kot nedoločni pravni pojmi. Po presoji Ustavnega sodišča je stopnja nedoločnosti teh pojmov previsoka, hkrati pa je namen navedene zakonske določbe potencialno v neskladju s siceršnjim namenom zakona (ki je v ocenjevanju tržne vrednosti nepremičnin), kar preprečuje, da bi se jasnejša in določnejša vsebina nedoločnih pravnih pojmov oblikovala glede na namen pravne norme. Ustavno sodišče je zato drugi odstavek 12. člena Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin razveljavilo.
