Slika prikazuje detajl in sicer del lesenega stebra

Pobudnica, gospodarska družba, ki izvaja dejavnost potrošniškega kreditiranja, je izpodbijala šesti odstavek 12. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2), ki po višini omejuje morebitne stroške zaradi zamude s plačili zapadlih obveznosti iz kreditne pogodbe. Stroški zaradi zamude tako ne smejo preseči dejanskih stroškov kreditodajalca zaradi zamude potrošnika, hkrati pa ne smejo biti višji od višine zamudnih obresti, določene v zakonu, ki ureja predpisano obrestno mero zamudnih obresti.

Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana ureditev ne pomeni posega, temveč le način izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave, saj polja podjetniške svobode z omejitvijo višine stroškov zamude ne oži dovolj intenzivno. Poleg tega sta cilja zakonodajalca, tj. varstvo potrošnikov kot splošen cilj in varstvo pred nepoštenimi poslovnimi praksami kot specialni cilj, v tesni zvezi s predmetom zakonskega urejanja. Zakonodajalec je po presoji Ustavnega sodišča imel razumen razlog za sprejem izpodbijane zakonske ureditve. Ustavno sodišče je posebej poudarilo, da je varstvo potrošnikov pomembna vrednota, ki prek posameznih človekovih pravic in temeljnih svoboščin uživa ustavnopravno varstvo, hkrati pa gre za vrednoto, ki ima posebno mesto tudi po pravu Evropske unije, saj gre za temeljno načelo po Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

Ustavno sodišče je presodilo tudi, da izpodbijana ureditev zgornje meje stroškov zamude ni v neskladju s splošnim načelom enakosti, saj se položaj pobudnice razlikuje od položaja drugih gospodarskih subjektov, ki ne izvajajo dejavnosti potrošniškega kreditiranja, saj za zadnje ne veljajo pravila potrošniškega prava. Poleg tega zakonska ureditev velja za vse gospodarske subjekte, ki izvajajo dejavnost potrošniškega kreditiranja enako, ne glede na to, ali gre bančne ali nebančne, ekonomsko močne ali ekonomsko šibke kreditodajalce.