Ustavno sodišče je na podlagi zahteve Vrhovnega sodišča odločalo o ustavnosti ne več veljavne oziroma že spremenjene ureditve o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Presojalo je sedmo alinejo prvega odstavka in drugi odstavek 65. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), veljavna v obdobju, bistvenem za odločitev v prekinjenih revizijskih postopkih.

Glede sedme alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD, s katero je bilo določeno, da zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost, ko je posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila, je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni bila v neskladju z Ustavo. Zavrnilo je očitke predlagatelja o neskladju te zakonske določbe z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov (2. člen Ustave), z vidika katerega postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo razlage ne moremo priti do njegove jasne vsebine oziroma kadar se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti njegove vsebine. Po mnenju predlagatelja ni bilo jasno, ali se besedilo sedme alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD nanaša samo na primere, ko zavarovanec ob izdaji odločbe o prenehanju pravice do denarnega nadomestila še uživa to pravico, ali tudi na primere, ko je pravica do nadomestila o odločanju o njenem prenehanju že izčrpana. Ustavno sodišče je presodilo, da že jezikovna razlaga sedme alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD ne more voditi do rezultata, da lahko sankcija prenehanja pravice do nadomestila po tej določbi zadane le zavarovanca, ki že uživa to pravico. Poleg tega pa bi taki razlagi nasprotovala tudi ustavnoskladna razlaga. Razlaga, po kateri bi lahko prenehanje pravice do nadomestila za brezposelnost doletelo le zavarovance, ki bi ob odločanju Zavoda o prenehanju pravice do denarnega nadomestila še vedno uživali to pravico, ne pa tudi tistih, pri katerih bi bila pravica že izčrpana, bi bila namreč v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Glede na to pride v poštev le takšna razlaga sedme alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD, po kateri je zavarovancu, pravica do denarnega nadomestila prenehala ne glede na to, ali je Zavod o prenehanju odločal že pred izčrpanjem te pravice ali pa šele po njem.

Ustavno sodišče je zavrnilo tudi očitke predlagatelja, da je bila sedma alineja prvega odstavka 65. člena ZUTD v neskladju s prvim odstavkom 50. člena Ustave, ker naj bi omogočala razlago, da pomeni odvzem pravice do nadomestila v celoti, to je tudi za obdobje, v katerem zavarovanec dejansko je izpolnjeval pogoje za prejemanje tega nadomestila, in tudi glede zneska, ki mu ni bil priznan previsoko. Zavzelo je stališče, da besedni okvir te zakonske določbe sicer omogoča tudi tako razlago, vendar pa je treba upoštevati tudi ustavnosodno razlago. Razlaga sedme alineje drugega odstavka 65. člena ZUTD na način, da omogoča odvzem nadomestila v celoti, bi bila v neskladju s pravico do socialne varnosti. Zato te določbe ni mogoče razlagati tako.

Drugi odstavek 65. člena ZUTD, s katerim je bilo določeno, da o predčasnem prenehanju pravice do denarnega nadomestila Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) odloči po uradni dolžnosti, je bil v neskladju z Ustavo. V zvezi s presojo te zakonske določbe je Ustavno sodišče najprej zavrnilo očitke predlagatelja o njenem neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave. Ocenilo, da je z uporabo uveljavljenih razlagalnih argumentov mogoče nedvoumno ugotoviti, da je bilo z izpodbijano zakonsko določbo o predčasnem prenehanju pravice do nadomestila določeno posebno pravno sredstvo. Zato o neskladju te določbe z navedenim načelom, ker naj ne bi bilo jasno, ali je pomenila novo pravno sredstvo ali odpravo odločbe o pravici do denarnega nadomestila za brezposelnost po Zakonu o splošnem upravnem postopku, ni mogoče govoriti. Ustavno sodišče je zavrnilo tudi očitke predlagatelja, da je drugi odstavek 65. člena ZUTD, če uvaja novo pravno sredstvo, sporen z vidika 158. člena Ustave, ker ZUTD ni določil postopkovnih pravil v zvezi s posegom v pravnomočno urejeno razmerje. Ustavno sodišče je pojasnilo, da iz načela pravnomočnosti iz 158. člena Ustave izhaja tudi zahteva, da mora biti z zakonom jasno določen tudi postopek, na podlagi katerega se posega v pravnomočno urejena razmerja. Ker je zakonodajalec uredil bistvena vprašanja postopka odločanja o prenehanju pravice do denarnega nadomestila, pa o neskladju drugega odstavka 65. člena ZUTD s 158. členom Ustave, kolikor gre zgolj za splošen očitek o podnormiranosti ureditve postopka odločanja o prenehanju pravice do denarnega nadomestila, po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče govoriti. Po presoji Ustavnega sodišča pa je bilo podano neskladje drugega odstavka 65. člena ZUTD z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave, ker zakonodajalec ni določil časovnih omejitev za poseg v pravnomočno odločbo o pravici do denarnega nadomestila s tem posebnim pravnim sredstvom. V zvezi s to odločitvijo je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve svoje odločbe.