Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi Upravnega sodišča za oceno ustavnosti 58. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), ki je urejal sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte kot splošne pravne akte v upravnem sporu. Z določitvijo, da o zakonitosti občinskih odlokov odloča Upravno sodišče, je zakonodajalec po mnenju sodišča posegel v ustavno ureditev odločanja o zakonitosti splošnih pravnih aktov. Ustavno sodišče je torej opravilo presojo ustavnosti zakonske ureditve sodnega varstva v upravnem sporu zoper prostorske izvedbene akte kot splošne pravne akte. Odločilo je, da je bil 58. člen ZUreP-2 v neskladju z Ustavo.

Ustavno sodišče je v izhodišču ugotovilo, da prostorski izvedbeni akti, kot jih je urejal ZUreP-2, zadostijo materialnim kriterijem, da jih lahko opredelimo kot splošne pravne akte. Po svoji pravni naravi so državni prostorski izvedbeni akti podzakonski predpisi izvršilno-upravnih organov, občinski prostorski izvedbeni akti pa predpisi lokalnih skupnosti, oboji pa kot taki umeščeni v sistem hierarhično urejenega pravnega reda, in sicer med zakone na eni strani ter posamične akte in dejanja na drugi strani.

Po Ustavi je za odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in zakoni pristojno Ustavno sodišče, ki ima pri tem ustavno pooblastilo, da protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte lokalnih skupnosti razveljavi ali odpravi. Glede na očitke predlagatelja je moralo Ustavno sodišče zato presoditi, ali navedene pristojnosti Ustavnega sodišča, kot so zasnovane v Ustavi, dopuščajo, da zakonodajalec uredi sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte kot splošne pravne akte tako, da določi, da je o tem pristojno odločati (tudi) Upravno sodišče v upravnem sporu, ter ga pri tem pooblasti, da prostorski izvedbeni akt (deloma) odpravi ali razveljavi.

Ustava sicer pooblašča zakonodajalca, da z zakonom določi ureditev in pristojnosti sodišč, med katere spada tudi določitev pristojnosti sodišč za upravnosodno varstvo, ter da v okviru izvrševanja zakonodajne funkcije zakonodajalec lahko obstoječo ureditev spremeni in dopolni, vendar mora pri tem spoštovati Ustavo. Sklicujoč se na ustaljeno ustavnosodno presojo, je Ustavno sodišče navedlo, da so temeljna pravila, ki urejajo položaj in razmerja med nosilci posameznih funkcij državne oblasti, določena že v Ustavi, z zakoni pa je mogoče to ustavno materijo le natančneje razčleniti in določiti. Ustavno sodišče je razložilo ustavne pristojnosti Ustavnega in Upravnega sodišča, med kateri je ustavodajalec razdelil nadzor nad pravnimi akti izvršilno-upravne veje oblasti, ter poudarilo, da je vrsta pravnega varstva odvisna od narave pravnega akta in njegove vsebine. Zaključilo je, da Ustava ne predvideva pristojnosti (rednih) sodišč za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov in splošnih aktov lokalnih skupnosti s pooblastilom, da v primeru njihovega neskladja z Ustavo ali zakonom take akte odpravijo ali razveljavijo. Po veljavni ustavnopravni ureditvi je Ustavno sodišče edino, ki sme kot varuh ustavnosti in zakonitosti na zahtevo upravičenih predlagateljev ali na pobudo vsakogar, ki za to izkaže pravni interes, z za vse obvezujočim učinkom poseči v zakone, podzakonske predpise in druge splošne pravne akte. Izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, je bila zato v neskladju z Ustavo.

Ustavno sodišče je določilo tudi način izvršitve svoje odločitve. Upravnemu in Vrhovnemu sodišču je naložilo, da v postopkih upravnega spora, ki se vodijo na podlagi 58. člena ZUreP-2, v treh mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije odločita o vloženih tožbah oziroma o vloženih pravnih sredstvih, ter tožnikom iz prve in druge alineje tretjega odstavka 58. člena ZUreP-2 omogočilo, da v rokih in pod pogoji, določenimi v odločbi Ustavnega sodišča, vložijo v skladu z ZUstS pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega izvedbenega akta.