Vrhovno sodišče je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj ne bi omogočal, da minister za pravosodje v upravnem delu postopka izročitve presoja dejstva in dokaze, ki jih tujec iz upravičljivih razlogov v predhodnem, sodnem delu postopka ni mogel navajati, nanašajo pa se na nevarnost, da bo v državi prosilki izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju.

Ustavno sodišče je izpodbijano ureditev presojalo z vidika prepovedi mučenja iz 18. člena Ustave in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Uvodoma je povzelo svojo dosedanjo presojo in presojo Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katerih izhaja, da mora imeti posameznik na podlagi navedenih določb v postopku izročitve možnost dokazovanja, da obstaja resnična nevarnost, da bo v državi prosilki izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Če je pristojni organ to presojo že opravil in sprejel stališče, da navedena nevarnost ni podana, mora biti posamezniku omogočeno, da vse do dejanske izročitve zahteva ponovno presojo te nevarnosti, pri čemer se lahko sklicuje tako na dejstva in dokaze, ki so nastali po prvotni odločitvi, kot tudi na dejstva in dokaze, ki so nastali že prej, a jih posameznik ni navedel iz upravičenih razlogov (spremenjene okoliščine). To jamstvo je kot integralni del 18. člena Ustave absolutno, kar pomeni, da njegove omejitve (v javnem interesu ali zaradi pravic drugih) niso dopustne.

ZKP presojo verjetnosti, da bi bil tujec, čigar izročitev se zahteva, v državi prosilki izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju, izrecno nalaga sodišču v sodni fazi postopka izročitve (14. točka prvega odstavka 522. člena ZKP), ne pa tudi ministru v nadaljnji, upravni fazi postopka. Zakon ministru ne daje izrecne podlage niti za presojo spremenjenih okoliščin. Vendar po presoji Ustavnega sodišča to ne pomeni, da minister teh okoliščin ne sme ali ni dolžan upoštevati. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da mora minister v okviru upravnega dela postopka izročitve tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah presojati neposredno na podlagi 18. člena Ustave in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena Ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna. Zakon torej zgolj zato, ker ministru te presoje ne nalaga, ni v neskladju z Ustavo. O neskladnosti zakona z 18. členom Ustave bi bilo mogoče govoriti šele, če bi ministru navedeno presojo jasno prepovedoval in ob tem tudi ne bi zagotovil drugega učinkovitega pravnega varstva, za kar po presoji Ustavnega sodišča pri izpodbijani ureditvi ne gre.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da ZKP ni v neskladju z Ustavo.