Ustavno sodišče je odločalo o ustavnosti Sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah Družinskega zakonika (DZ-B, EPA 190-IX) (v nadaljevanju Sklep). Presodilo je, da je Zakon o spremembah Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ-B) zakon, ki odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost (četrta alineja drugega odstavka 90. člena Ustave), glede katerega je referendum po Ustavi izključen.
Ustavno sodišče je uvodoma pojasnilo, da v postopku po 21. členu Zakona o referendumu in ljudski iniciativi poleg preverjanja procesnih pogojev iz te določbe presoja le, ali odločitev Državnega zbora, da referenduma ni dopustno razpisati, pomeni kršitev četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. Zato je sprejelo stališče, da zakonodajalec v sklepu o nedopustnosti referenduma ni dolžan navajati razlogov, da nova ureditev ugotovljeno protiustavnost odpravlja na ustavnoskladen način, in ni presojalo očitka predlagateljev, da DZ-B protiustavnosti ne odpravlja na ustavnoskladen način.
Očitke, da DZ-B ne odpravlja z odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-486/20, Up-572/18 z dne 16. 6. 2022 (Uradni list RS, št. 94/22) in št. U-I-91/21, Up-675/19 z dne z dne 16. 6. 2022 (Uradni list RS, št. 94/22) ugotovljenih protiustavnosti, je zavrnilo. Glede očitka, da lahko zakonsko zvezo po novi ureditvi poleg moškega in ženske skleneta tudi dve osebi moškega oziroma dve osebi ženskega spola, poleg tega pa tudi dve osebi kateregakoli spola izmed domnevnih 100 spolov, je obrazložilo, da veljavni pravni red Republike Slovenije opredeljuje zgolj dva spola (moški in ženski). V zvezi z očitkom, da sprememba opredelitve zakonske zveze v DZ-B posredno vpliva tudi na vsa tista pravna področja, na katerih zakonodajalec na sklenitev zakonske zveze veže določene pravne posledice, je Ustavno sodišče poudarilo, da opredelitev zakonske zveze v 1. členu DZ-B dobesedno sledi načinu izvršitve iz 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-486/20, Up-572/18, kar pomeni, da je Državni zbor s sprejetjem 1. člena DZ-B uredil prav tisto, kar je narekovala navedena odločba Ustavnega sodišča. Pojasnilo je, da četudi določeni zakoni na institut zakonske zveze vežejo posamezne pravne posledice, gre zgolj za posredne učinke DZ-B na te zakone, ki so logična posledica tega, da se drugi zakoni, ki urejajo samostojna pravna področja, sklicujejo na institut zakonske zveze.
V zvezi z navedbami predlagateljev, da bo Ustavno sodišče v obravnavani zadevi, če ne bo dopustilo referenduma o DZ-B, odstopilo od stališča v odločbi Ustavnega sodišča št. U-II-1/15 z dne 28. 9. 2015 (Uradni list RS, št. 80/15, in OdlUS XXI, 5), je Ustavno sodišče pojasnilo, da primera nista enaka. V zadevi št. U-II-1/15 je šlo za primer, ko je zakonodajalec z zakonom, v zvezi s katerim je Državni zbor prepovedal referendum, zgolj posredno, prek refleksnih učinkov na druga pravna področja, odpravljal protiustavnost, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče, kar je bil le manjši del te (nove) ureditve. V obravnavani zadevi pa gre za primer neposredne odprave prav tiste protiustavnosti, ki jo je z odločbo št. U-I-486/20, Up-572/18 ugotovilo Ustavno sodišče, ne da bi zakonodajalec pri tem na lastno pobudo neposredno urejal katerokoli drugo pravno področje.
Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da Sklep ni v neskladju z Ustavo.
