Ustavno sodišče je v postopku, začetem z zahtevo Banke Slovenije, v celoti razveljavilo izpodbijani Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB).

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je izpodbijani 40. člen ZPSVIKOB v neskladju z drugim stavkom prvega odstavka 152. člena Ustave, torej z načelom samostojnosti oziroma neodvisnosti centralne banke, ki ga je Ustavno sodišče razložilo v tesnem sozvočju z razlago tega pojma v pravu Evropske Unije. Finančna neodvisnost centralne banke pomeni zagotavljanje finančnih sredstev, potrebnih za učinkovito delo centralne banke, pri čemer imajo poseben pomen splošne rezerve centralne banke kot rezerve za finančna tveganja, neizogibno povezana z operacijami, ki jih izvaja centralna banka. Izpodbijani 40. člen ZPSVIKOB je na ustavno nesprejemljiv način posegal v splošne rezerve centralne banke oziroma ji preprečeval njihovo samostojno oblikovanje, to pa v zvezi z naložitvijo odškodninske odgovornosti za opravljanje funkcije, ki ne spada med temeljne funkcije centralne banke. To je Banko Slovenije potencialno izpostavilo političnim pritiskom v zvezi z zagotovitvijo sredstev, potrebnih za njeno učinkovito delo.

Členi 4 do 7 ZPSVIKOB so v neskladju s prepovedjo denarnega financiranja, ki je del načela samostojnosti oziroma neodvisnosti centralna banke iz drugega stavka prvega odstavka 152. člena Ustave. Zakonodajalec je namreč uvedel obveznost plačila, ki izhaja neposredno iz njegovih političnih odločitev, in ne iz načina, kako je Banka Slovenije opravljala svoje naloge. Pavšalno nadomestilo je po svojem bistvu socialni korektiv oziroma instrument socialne politike države, ki se ne sme financirati iz sredstev centralne banke.

Banka Slovenije ni izkazala, da 10. člen ZPSVIKOB posega v s pravom EU skladno razloženo ustavno pravico do poslovne skrivnosti iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Tudi členi 11 do 23 ZPSVIKOB ne posegajo v ustavno pravico do varstva poslovne skrivnosti. Ta varuje informacije oziroma podatke poslovne narave, ki so po vsebini taki, da obstaja verjetnost, da bi njihova prosta dostopnost ali dostopnost poslovnemu konkurentu poslovnemu subjektu povzročila občutno škodo. Tega, upoštevaje predvsem močno časovno oddaljenost obdobja izbrisa kvalificiranih obveznosti, predlagateljica ni izkazala.

Na podlagi odločitve o razveljavitvi 40. člena ZPSVIKOB je Ustavno sodišče razveljavilo še vse preostale, izpodbijane in neizpodbijane, določbe ZPSVIKOB. Omenjeno določbo je štelo za vsebinsko jedro zakona, ki je tesno povezano in celo osmišljuje vse druge določbe ZPSVIKOB. Ustavno sodišče je razveljavilo zakon v celoti, čeprav ni presojalo ustavnosti vseh njegovih določb, oziroma se je izkazalo, da vse presojane določbe niso protiustavne. Štelo je, da bi drugačna odločitev povzročila razcep ekonomske in pravne odgovornosti za odškodnine nekdanjim imetnikom na dva ločena subjekta, za kar ni mogoče kar domnevati, da ustreza namenu zakonodajalca.