Ustavno sodišče je na zahtevo občine presojalo določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), ki urejajo koncesijo za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na primarni ravni. Po mnenju predlagateljice naj bi zakonodajalec z izpodbijanimi določbami podeljeno izvirno pristojnost občin urejati primarno mrežo zdravstvene dejavnosti bistveno preveč omejil, saj naj občine ne bi več odločale o obliki zagotavljanja mreže javne zdravstvene službe, temveč naj bi imele pri urejanju mreže javne zdravstvene službe zgolj formalno oziroma administrativno vlogo. Zato naj bi bile izpodbijane določbe v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave.

Ustavno sodišče je poudarilo, da iz prvega odstavka 140. člena Ustave ali katerekoli druge ustavne določbe ne izhaja zahteva, da mora zakonodajalec v primeru, ko določeno nalogo opredeli kot izvirno pristojnost občine, omogočiti, da občina popolnoma samostojno in brez zakonskih okvirov oziroma omejitev izvaja to pristojnost na način, za katerega oceni, da je najboljši. Ta ustavna določba zahteva le, da mora zakonodajalec, če določeno nalogo opredeli kot izvirno pristojnost občine, lokalni skupnosti omogočiti, da vsaj deloma odloča o izvrševanju te naloge.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da so v skladu s pristojnostmi iz ZZDej občine tiste, ki (ob upoštevanju zakonsko določenih meril oziroma pogojev) določajo in upravljajo mrežo zdravstvene dejavnosti na primarni ravni. Zato po presoji Ustavnega sodišča zakonodajalec z določitvijo izpodbijanih vsebinskih in postopkovnih pogojev za podelitev, spremembo in odvzem koncesij, ki jih morajo občine spoštovati zaradi zagotavljanja kakovostne in vsem enako dostopne javne zdravstvene službe na primarni ravni, ni posegel v njihovo izvirno pristojnost, da zagotavljajo zdravstveno dejavnosti na primarni ravni. Soglasje pristojnega ministrstva, ki obsega oceno spoštovanja zakonskih pogojev oziroma zahtev, ki veljajo za podelitev koncesije, in predhodno soglasje financerja (Zavoda za zdravstveno zavarovanje) h koncesijskemu aktu sta po oceni Ustavnega sodišča (le) oblika nadzora nad spoštovanjem državnih predpisov, vključno s preučitvijo možnosti financiranja. Ker se dejavnost negospodarske javne službe izvajanja zdravstvene dejavnosti opravlja v javnem interesu in ker gre očitno za dejavnost, katere urejanje presega lokalni pomen, je nadzor nad spoštovanjem predpisov, ki so podlaga za opravljanje te dejavnosti, bistven. Le tako država lahko zagotavlja določen minimalni standard javnih zdravstvenih dobrin vsem državljanom pod enakimi pogoji na območju celotnega državnega ozemlja, kar je v javnem interesu. Občine pa so tiste, ki (ob upoštevanju zakonskih pogojev) podeljujejo koncesije na primarni ravni. Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da tudi zahteva po pridobitvi soglasja ministrstva in Zavoda za zdravstveno zavarovanje ne posega v izvirno pristojnost občin, da zagotavljajo mrežo zdravstvene dejavnosti na primarni ravni. Zato je odločilo, da drugi odstavek 42. člena, prvi odstavek 44. člena, drugi odstavek 44.a člena, četrta alineja drugega odstavka 44.c člena, četrti in peti odstavek 44.f člena, drugi odstavek 44.i člena in drugi odstavek 44.j člena ZZdej niso v neskladju z Ustavo.