Ustavno sodišče je z vidika 23. člena Ustave presojalo določbi Zakona o kazenskem postopku, v skladu s katerima lahko sodišče prve stopnje oziroma Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti zadržita izvršitev pravnomočne obsodilne sodbe. Obseg varstva, ki ga v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi daje 23. člen Ustave, je odvisen od ureditve tega pravnega sredstva. Ker pri zahtevi za varstvo zakonitosti zahteva po precedenčnosti ne prevlada nad subjektivno dimenzijo varstva pravic strank v konkretnih sporih, je obseg varstva iz 23. člena Ustave širši kot pri sistemu dopuščene revizije.

Kazen zapora je najstrožja kazen, ki jo je mogoče izreči. Pomeni poseg v osebno svobodo, ki je ob pravici do življenja za posameznika najpomembnejša dobrina. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim lahko obsojenec doseže razveljavitev ali spremembo pravnomočne obsodilne sodbe. Če to doseže, odpade pravna podlaga za izvršitev posega države v osebno svobodo. Če obsojenec na podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe nastopi prestajanje zaporne kazni, nato pa se izkaže, da je bila obsodba neupravičena, neizbežno nastanejo posledice, ki jih ni mogoče popolnoma odpraviti. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da iz pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhaja tudi zahteva za vzpostavitev ustreznih procesnih sredstev za preprečitev neupravičenega prestajanja zaporne kazni.

Ureditev v izpodbijanih zakonskih določbah omogoča Vrhovnemu sodišču in sodišču prve stopnje, da po uradni dolžnosti zadržita izvršitev zaporne kazni. Takšna ureditev ne posega v pravico do sodnega varstva. Glede na poseben pomen človekove pravice do osebne svobode in posledice neupravičenega izvrševanja zaporne kazni pa takšna pooblastila sodišč za učinkovitost postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ne zadostujejo. Ker sodišče ne izda sklepa v primeru neizpolnjenosti pogojev za zadržanje ali prekinitev izvršitve zaporne kazni, obsojenec ne more ugotoviti, ali je sodišče sploh preverilo izpolnjenost teh pogojev, niti ne more v zvezi s tem od sodišča zahtevati odločitve. Sam pa tudi ne more predlagati začasnega ukrepa, s katerim bi lahko dosegel podoben učinek. To po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da trenutna ureditev obsojencu ne zagotavlja tako učinkovitega položaja aktivnega udeleženca pred sodiščem, kot je potrebno pri najbolj invazivni kazenski sankciji, to je odvzemu svobode. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo, ter zakonodajalcu naložilo odpravo neustavnosti.