USRS_stavba

 Ustavno sodišče je na podlagi pobud otrok s posebnimi potrebami presojalo več odlokov Vlade in Sklep ministrice za izobraževanje, s katerimi je bilo med epidemijo COVID-19 v obdobju od konca oktobra 2020 do začetka januarja 2021 začasno prepovedano zbiranje ljudi v šolah in vzgojno-izobraževalnih zavodih za otroke s posebnimi potrebami ter odrejeno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela v teh organizacijah na daljavo.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je izpodbijana ureditev, kljub temu, da izobraževanje otrok s posebnimi potrebami v času njene veljavnosti ni bilo povsem prekinjeno, temveč je potekalo v drugačni obliki (izobraževanje na daljavo), pomenila poseg v pravico otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja za dejavno delo v družbi (drugi odstavek 52. člena Ustave). Ob tem je še posebej izpostavilo, da so bili v času veljavnosti izpodbijane ureditve otroci s posebnimi potrebami praviloma v celoti prikrajšani za specialne oziroma terapevtske obravnave, ki se jim sicer zagotavljajo v vzgojno-izobraževalnih institucijah.

Ustavno sodišče je izpodbijano ureditev najprej presojalo z vidika skladnosti z načelom legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave. Ugotovilo je, da so izpodbijani predpisi temeljili na zakonski ureditvi (3. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih in prvi odstavek 104. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19), ki ni pomenila zadostne vsebinske podlage za njihovo izdajo je v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Posledično je odločilo, da so bili v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave tudi izpodbijani predpisi.

Ustavno sodišče je izpodbijano ureditev v nadaljevanju presojalo tudi z vidika skladnosti z drugim odstavkom 52. člena Ustave. Poudarilo je, da ta pravica otrokom s posebnimi potrebami zagotavlja posebno varstvo na področju izobraževanja, kar velja tudi v času kriznih razmer v družbi, kamor je mogoče uvrstiti tudi obdobje epidemije nalezljive bolezni COVID-19 v Republiki Sloveniji. Država mora tudi v takšnih razmerah nameniti posebno skrb temu, da pravica otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja ni nesorazmerno prizadeta. Z izpodbijanima ukrepoma začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in izobraževanja oziroma usposabljanja teh otrok na daljavo se je po oceni Ustavnega sodišča zasledoval ustavno dopusten cilj varovanja zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Šlo je tudi za primerna in nujna ukrepa.  Vendar pa ta ukrepa nista bila sorazmerna v ožjem smislu. Po oceni Ustavnega sodišča so bili namreč negativni učinki vsesplošnega zaprtja šol in vzgojno-izobraževalnih zavodov za otroke s posebnimi potrebami na uresničevanje pravice teh otrok do izobraževanja in usposabljanja večji, kot so bile koristi, ki jih je izvajanje teh ukrepov lahko pomenilo za varovanje zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Glede na to je bilo z izpodbijano ureditvijo po oceni Ustavnega sodišča nesorazmerno poseženo v pravico otrok s posebnimi potrebami iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Ob tem je Ustavno sodišče izpostavilo, da lahko to velja le ob predpostavki, da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij v zadostni meri upoštevali ukrepi, s katerimi je mogoče omiliti negativne učinke odprtja teh institucij na širjenje epidemije, in da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij ustrezno zavarovali posamezniki, katerih okužba z virusom SARS-CoV-2 bi zanje oziroma za njihove družinske člane pričakovano pomenila povečano verjetnost nastanka hudih zdravstvenih zapletov.