Ustavno sodišče je v zadevi št. U-I-473/22 na podlagi zahteve Okrajnega sodišča v Mariboru presojalo tri zakonske določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki urejajo zakonski prenos neprofitnega najemnega razmerja na stanovanju za nedoločen čas, ki ga je s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice sklenil zavezanec za vrnitev stanovanja v denacionalizaciji, na denacionalizacijske upravičence oziroma njihove dediče kot nove najemodajalce po vrnitvi stanovanja v last v denacionalizaciji. Za to ureditev je značilno, da ostaja pravni položaj najemnika stanovanja, ki je bilo vrnjeno v denacionalizaciji, ob spremembi lastništva tega stanovanja nespremenjen ter da se obstoječa najemna pogodba kot celota prenese na novega lastnika.

Opisani pravni režim pomeni za novega najemodajalca precejšnjo obremenitev, saj po sili zakona vstopi v poseben tip močno reguliranega najemnega razmerja, ki je nujno sklenjeno za nedoločen čas, z navzgor omejeno administrativno določeno neprofitno najemnino. Obenem je iz takega najemnega razmerja težko izstopiti, saj je nekrivdna odpoved najema mogoča le, če lastnik najemniku priskrbi drugo primerno stanovanje, pri čemer je za ohranitev stanovanja v stanju, ki najemniku zagotavlja normalno uporabo, na lastne stroške odgovoren lastnik. Opisani pravni režim velja, skupaj s prejšnjimi predpisi, že dlje časa. Ta neprofitna najemna razmerja so sicer časovno zamejena, saj trajajo do smrti prvega najemnika oziroma njegovega zakonca ali zunajzakonskega partnerja, ki je to bil že ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ). Od tega trenutka naprej pa je najemodajalec obremenjen še z dolžnostjo sklenitve tržne najemne pogodbe za nedoločen čas z morebitnim interesentom iz zakonsko predvidenega nabora drugih ožjih družinskih članov nekdanjega imetnika stanovanjske pravice.

Ustavno sodišče je presodilo, da za ta poseg zakonodajalca v ustavno pravico do zasebne lastnine lastnikov (najemodajalcev) obstajajo ustavno dopustni cilji, to so zagotavljanje stanovanjske varnosti, pravne stabilnosti in cenovne dostopnosti rabe stanovanj za bivanje za nekdanje imetnike stanovanjske pravice v pozneje denacionaliziranih stanovanjih. V nadaljevanju presoje pa je Ustavno sodišče ocenilo, da izpodbijana ureditev obenem pomeni pomembno krnitev lastninskih upravičenj in glede na težo in intenzivnost slabitev lastninske svobode posega v človekovo pravico do zasebne lastnine.

Izpodbijane določbe torej prekomerno posegajo v lastninsko pravico in ne prestanejo presoje na podlagi t.i. strogega testa sorazmernosti. Sporna ureditev, ki pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine, namreč ni niti nujna za dosego zasledovanih ciljev niti ni sorazmerna v ožjem smislu. Ustavno sodišče je ocenilo, da je stanovanjsko in socialno varnost, stroškovno vzdržno rabo stanovanj ter dom in druge vrednote mogoče enako učinkovito varovati na več drugih načinov, ki bi v pravico iz 33. člena Ustave sedanjih lastnikov stanovanj posegali mileje ali sploh ne. Z vidika ožje sorazmernosti pa se je izkazalo za odločilno, da izpodbijani prvi odstavek 24. člena ZDen, 107. člen in prvi odstavek 173. člena SZ-1 že daljše obdobje denacionalizacijskim upravičencem dolgoročno in bistveno omejujejo možnost razpolaganja z lastno stvarjo in pravico do pridobivanja dobička iz zasebne lastnine ter na lastnike stanovanj prelagajo nesorazmerno in pretirano breme doseganja ciljev javne stanovanjske politike.

Ustavno sodišče je odločilo, da so prvi odstavek 24. člena ZDen, 107. člen in prvi odstavek 173. člena SZ-1, kolikor se nanašajo na neprofitna najemna razmerja za nedoločen čas, ki so jih s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice sklenili zavezanci za vrnitev stanovanja v denacionalizaciji in so vanje kot najemodajalci pozneje vstopili upravičenci do denacionalizacije oziroma njihovi dediči, v neskladju z Ustavo oziroma s človekovo pravico do zasebne lastnine.

Ker bi razveljavitev izpodbijanih določb postavila neprofitne najemnike v zelo težak položaj in bi bila ustavno nesprejemljiva, je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo ter zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče je ob tem še odločilo, da se do odprave protiustavnosti izpodbijanih členov ti še nadalje uporabljajo.