Ustavno sodišče je na zahtevo Državnega sveta presojalo določbe Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), ki urejajo (1) vključitev predlogov finančnih načrtov neposrednih proračunskih uporabnikov v predlog državnega proračuna, (2) ukrepe za uravnoteženje proračuna med proračunskim letom, (3) določbe o inšpekcijskem nadzoru Ministrstva za finance nad izvajanjem ZJF in drugih javnofinančnih predpisov pri nevladnih proračunskih uporabnikih ter (4) določbo, ki daje pooblastilo ministru za finance, da izda podrobnejša navodila o zaključku leta do 30. septembra tekočega leta za državne in občinske proračune, kolikor se te določbe nanašajo na Državni svet, Ustavno sodišče, Računsko sodišče in Varuha človekovih pravic.
Ugotovilo je, da gre za ustavno določene organe, ki jim že Ustava zagotavlja samostojen in neodvisen položaj, katerega prvina je tudi finančna (proračunska) neodvisnost. Ta se (med drugim) zagotavlja tako, da ti organi sami predlagajo Državnemu zboru določitev primerne višine sredstev za svoje učinkovito in nemoteno delovanje v državnem proračunu, da samostojno odločajo o porabi odobrenih sredstev in da nadzoruje porabo teh sredstev drug, prav tako samostojen in neodvisen organ, kakršen je Računsko sodišče, oziroma zanj institucija, ki je od državne oblasti neodvisna. Ugotovilo je, da iz Ustave ne izhaja dopustnost vpliva izvršilne oblasti na finančno neodvisnost samostojnih in neodvisnih ustavnih organov, kar pomeni, da obseg sredstev za delo teh organov ne sme biti odvisen od Vlade, temveč le od Državnega zbora, ki je splošno predstavniško telo. Da bi neodvisni ustavni organi lahko uresničevali svojo ustavno vlogo, morajo imeti v postopku oblikovanja državnega proračuna, ki ga sprejme Državni zbor, Vladi ustavnopravno enakovreden položaj.
Ustavno sodišče je presodilo, da 20. člen ZJF, ki omogoča Vladi, da zahteva potrebne uskladitve predlogov finančnih načrtov neodvisnih ustavnih organov, in od slednjih terja, naj se uskladijo s predlogi Vlade, povzroča uklanjanje teh organov volji resornega ministrstva v izvršilni oblasti. Ker posega v upravičenje neodvisnih ustavnih organov, da oblikujejo predlog potrebnih sredstev za svoje delo neodvisno od Vlade, vzpostavlja njihovo finančno odvisnost od izvršilne oblasti. Po presoji Ustavnega sodišča te ugotovitve ne more spremeniti dejstvo, da Vlada ob tem, ko formalno sama predlaga drugačen finančni načrt za neodvisne ustavne organe, njihov predlog finančnega načrta uvrsti v obrazložitev predloga proračuna države. Ustavno sodišče je pri tem poudarilo, da finančna neodvisnost samostojnih in neodvisnih ustavnih organov ne pomeni, da Vlada oziroma njeno pristojno ministrstvo v postopku vključitve predlogov finančnih načrtov v predlog enotnega proračuna ne bi smela opozoriti neodvisnih ustavnih organov na morebitna odstopanja predlogov njihovih finančnih načrtov od temeljnih ekonomskih izhodišč za pripravo proračuna. Da državna oblast kot celota lahko deluje, je namreč potrebno sodelovanje med organi različnih vej oblasti, pa tudi sodelovanje med Vlado in drugimi neodvisnimi ustavnimi organi. Vendar pa Vlada od neodvisnih ustavnih organov ne sme zahtevati, naj se podredijo njenim politikam in interesom pri oblikovanju proračuna. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da je 20. člen ZJF, kolikor se nanaša na Državni svet in Ustavno sodišče, v neskladju z drugim stavkom drugega odstavka 3. člena Ustave, kolikor se nanaša na Varuha človekovih pravic, v neskladju s prvim stavkom 159. člena Ustave, in kolikor se nanaša na Računsko sodišče, v neskladju s tretjim odstavkom 150. člena Ustave.
Glede ukrepov za uravnoteženje proračuna med proračunskim letom (40. člen ZJF) je Ustavno sodišče ugotovilo, da določbe, ki so namenjene urgentnemu začasnemu ukrepanju izvršilne oblasti v primeru pomembnih neravnovesij v proračunu, ki jih povzročijo nepričakovani dogodki (prvi in tretji do sedmi odstavek 40. člena ZJF), predvidevajo le začasne, časovno točno opredeljene ukrepe, ki se nanašajo enakomerno na vse neposredne uporabnike, pri čemer se ukrepi določijo v sodelovanju z njimi, torej tudi v sodelovanju z ustavnimi organi, ki so od Vlade neodvisni. Zato ta ureditev ne krni finančne neodvisnosti samostojnih in od Vlade neodvisnih ustavnih organov. Nasprotno pa določba, ki dopušča Vladi, da v pogojih začasnega zadržanja izvrševanja posameznih izdatkov predpiše predhodno soglasje Ministrstva za finance za sklenitev vsake pogodbe neposrednih uporabnikov (drugi odstavek 40. člena ZJF), torej tudi neodvisnih ustavnih organov, preprečuje Državnemu svetu, Ustavnemu sodišču, Varuhu človekovih pravic in Računskemu sodišču, da sami odločajo o porabi sredstev za delo, zagotovljenih s proračunom države. To pooblastilo dovoljuje izvršilni oblasti intenzivno nedopustno vmešavanje v delo neodvisnih in samostojnih ustavnih organov, zato je, kolikor se nanaša nanje, v neskladju z ustavno zagotovljeno finančno neodvisnostjo teh organov.
Po presoji Ustavnega sodišča spoštovanju finančne neodvisnosti Državnega sveta, Ustavnega sodišča, Varuha človekovih pravic oziroma Računskega sodišča ustreza samo takšna ureditev nadzora nad porabo proračunskih sredstev, ki jo izvaja neodvisen in samostojen državni organ oziroma za Računsko sodišče od državne oblasti neodvisna institucija. Zakonska ureditev, ki za to pooblašča javne uslužbence Ministrstva za finance (103. člen v zvezi s prvim in drugim odstavkom 102. člena ZJF), tej zahtevi ne zadosti in je zato protiustavna.
Ustavno sodišče je ugotovilo tudi, da niti prvi odstavek 95. člena ZJF, ki pooblašča ministra za finance, da vsako leto sprejme pravilnik o zaključku izvrševanja državnega in občinskih proračunov za posamezno leto, niti druge določbe ZJF ne vsebujejo nobenih okvirov oziroma usmeritev za podrobnejše podzakonsko urejanje ministra za finance. Zato je odločilo, da je prvi odstavek 95. člena ZJF v obsegu, v katerem je bil predmet presoje, v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave.
