V okviru presoje ustavnosti ZDZdr je moralo Ustavno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali je obstoječa zakonska ureditev sprejema oseb z duševno motnjo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda skladna z jamstvi iz drugega odstavka 19. člena Ustave, pod katerimi je dopustno omejiti osebno svobodo. Poudarilo je, da v primeru, ko gre za zakonsko urejanje ukrepa, ki pomeni poseg v pravico do osebne svobode osebe zaradi njene duševne motnje, ne zadošča, da zakonodajalec izvrševanje ukrepa konkretizira le s sklicevanjem na varstveni cilj, temveč mora z določitvijo pogojev izvršitve ukrepa stremeti tudi k uresničitvi terapevtskega cilja ukrepa. Že na zakonodajni ravni morajo biti pogoji izvrševanja ukrepa določeni tako, da je vzpostavljena stvarna povezava med podlago oziroma razlogom za dovolitev odvzema prostosti ter krajem (ustanovo) in pogoji pridržanja. Določitev pogojev izvršitve ukrepa, ki je usmerjena v uresničitev tako varstvenega kot terapevtskega cilja, namreč zagotavlja, da bo trajanje ukrepa omejeno na tisto časovno obdobje, ki je nujno potrebno za izboljšanje stanja pridržane osebe do te mere, da bo znova zmožna za samostojno življenje, oziroma za preprečitev poslabšanja njenega zdravstvenega stanja. Zakonska ureditev, ki navedenih zahtev glede določnosti podlage in pogojev izvršitve ukrepa ne izpolnjuje, je v neskladju z drugim odstavkom 19. člena Ustave.

Ustavno sodišče je nato presojalo še skladnost zakonske ureditve z vidika prvega odstavka 19. člena Ustave. Pri tem je izhajalo iz ustavne zahteve, da je sodna oblast edina, ki ima pravico odrediti več kot trenutni odvzem prostosti. Skladno s to zahtevo je zakonodajalec odločanje o ustavni dopustnosti ukrepa sprejema osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve v vsakem posamičnem primeru prepustil sodiščem in jih pri tem zavezal, da določijo konkretni socialno varstveni zavod, ki bo ukrep izvršil. Vendar, kot je poudarilo Ustavno sodišče, ustavna zahteva, da mora o dopustnosti ukrepa odločati sodišče, izgubi svoj smisel, če se v zakonu izključi, da sodišče presodi o dopustnosti odreditve ukrepa v vsakem posamičnem primeru tako, da izhaja pri tem iz zahtev načela sorazmernosti. Presojana zakonska ureditev sodišču omogoča, da pretehta le nujnost ukrepa z vidika zagotavljanja tistega dela varstvenega cilja, ki naj se doseže z izločitvijo obravnavane osebe iz okolja zunaj varovanega oddelka socialno varstvenega zavoda. Izključuje pa možnost, da bi sodišče pred določitvijo konkretne ustanove, ki bo ukrep izvršila, presodilo ustreznost te ustanove z vidika skrbi za zagotavljanje varnosti v okolju varovanega oddelka ter z vidika uresničevanja terapevtskega cilja ukrepa v izvršitveni fazi. Ureditev, ki te presoje sodišča ob odreditvi ukrepa ne omogoča oziroma jo celo preprečuje, po presoji Ustavnega sodišča ni primerno sredstvo za dosego ustavno dopustnega cilja oziroma ciljev ukrepa in je zato v neskladju s pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

Končno je Ustavno sodišče presojalo še skladnost zakonske ureditve z vidika pravice pridržanih oseb do varstva osebnega dostojanstva med odvzemom prostosti (prvi odstavek 21. člena Ustave). Ugotovilo je, da je presojana zakonska ureditev, ki 1) zanemarja zahtevo po jasni in določni opredelitvi takih pogojev pridržanja, da odpade dvom o ustreznosti ustanove, ki bo ukrep odvzema prostosti izvršila, upoštevajoč ustavne in konvencijske zahteve glede pridržanja oseb z duševno motnjo, in ki 2) ob sodni odreditvi ukrepa izključuje možnost presoje sodišča o ustreznosti konkretne ustanove, v kateri naj se ukrep izvršuje, ter tako celo tolerira, da se z odreditvijo tega ukrepa pridržanim osebam kljub očitnim pomanjkljivostim v fazi izvrševanja ukrepa poleg nujno potrebne omejitve osebne svobode nalagajo dodatna bremena, tudi v neskladju s pravico teh oseb iz prvega odstavka 21. člena Ustave.

Ustavno sodišče je tudi glede izpodbijane odločitve sodišča o namestitvi osebe v konkretni socialno varstveni zavod, ki je temeljila na protiustavni zakonski ureditvi, ugotovilo, da krši pravice pridržane osebe iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter prvega odstavka 21. člena Ustave.

Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper sodno odločbo, izdano v nepravdnem postopku, s katero je bil odrejen sprejem osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez njene privolitve. Pridržana oseba je v ustavni pritožbi med drugim zatrjevala kršitev pravic iz 19. in 21. člena Ustave zaradi namestitve v zavod, ki je prezaseden. Hkrati s sprejemom ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče sklenilo, da začne postopek za oceno ustavnosti Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).