Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi za oceno ustavnosti Zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski v letih 2021 do 2026 (v nadaljevanju ZZSISV26), glede katerega je Državni zbor prepovedal zakonodajni referendum, ker naj bi šlo za zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države in varnosti iz prve alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. Predlagatelj je zatrjeval, da ZZSISV26 ni zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države oziroma varnosti, zato bi moral biti referendum o tem zakonu dopusten.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da se besedilo “zagotovitev obrambe države in varnosti” iz prve alineje drugega odstavka 90. člena Ustave ne nanaša le na položaje, ko bi državi neposredno grozila vojaška agresija ali druga kršitev njene ozemeljske nedotakljivosti in suverenosti, oziroma na položaj, ko bi že bila resno ogrožena notranja varnost, temveč jo je treba razumeti kot dolžnost države, da zagotavlja trajno in neprekinjeno obrambno sposobnost države pred realnimi ali potencialnimi vojaškimi in drugimi varnostnimi grožnjami. Ključni gradnik obrambe države v smislu njene obrambne sposobnosti in zmogljivosti (tako doma kot v okviru sistema kolektivne obrambe) je pripravljenost in opremljenost Slovenske vojske. Ta mora biti takšna, da zagotavlja vsaj zadovoljivo obrambno sposobnost države, kar pomeni, da mora biti v vsakem trenutku (tudi v miru) sposobna odvračati napad, braniti neodvisnost in celovitost države ter sodelovati v sistemu kolektivne obrambe.

Glede zagotavljanja pripravljenosti in opremljenosti Slovenske vojske je treba po presoji Ustavnega sodišča upoštevati še, da je to kontinuiran proces in da posameznih večjih investicij praviloma ni mogoče izvesti v kratkem času. Zlasti je njihova izvedba (kaj šele sprejetje zakonske podlage za njihovo izvedbo) lahko prepozna, ko že obstaja resna in konkretna varnostna grožnja. Zato za presojo ni toliko pomembno, ali bi že odložitev uveljavitve ZZSISV26 pomenila podaljševanje nezadovoljive obrambne sposobnosti države ali celo njeno nadaljnje poslabšanje zaradi slabega stanja Slovenske vojske, temveč je bistveno, ali bi zaradi zavrnitve ZZSISV26 na referendumu za daljši in nedoločen čas lahko nastal zastoj pri izvajanju nujnih srednjeročnih investicij.

Glede nujnosti iz prve alineje drugega odstavka 90. člena Ustave je ugotovilo, da za oceno nujnosti ukrepov niso odločilne značilnosti postopka sprejemanja zakona o nujnih ukrepih, temveč je treba ne glede na naravo zakonodajnega postopka pojem nujnosti razlagati vsebinsko in ustavnopravno avtonomno (ne glede na ureditev zakonodajnih postopkov v poslovniku Državnega zbora). Nujni ukrepi so po oceni Ustavnega sodišča tisti ukrepi, ki se brez nezaželenih (škodljivih) posledic za obrambo oziroma varnost ne smejo opustiti ali odložiti, oziroma ukrepi, brez katerih obrambe države oziroma varnosti ni mogoče zadovoljivo zagotavljati.

Ustavno sodišče je poudarilo, da lahko presoja le, ali sta Državni zbor oziroma Vlada izkazala razumne razloge (dejstva, okoliščine), iz katerih izhaja, da je stanje pripravljenosti in opremljenosti Slovenske vojske tako slabo, da so brez odlašanja potrebne kratkoročne in srednjeročne investicije, da se postopoma zagotovi njena zadovoljiva obrambna sposobnost (test razumnosti). Presoja nujnosti ukrepov na ravni razumnosti zatrjevanih dejstev predpostavlja, da Ustavno sodišče praviloma ne dvomi o strokovni utemeljenosti predvidenih ukrepov oziroma se s strokovnimi vprašanji ukvarja le na ravni očitne nerazumnosti. Tako Ustavno sodišče ne more presojati nujnosti posameznih investicij. Nujnosti ukrepov ne more ocenjevati niti z vidika višine sredstev, namenjenih za posamezne investicije, niti z vidika skupnega zneska načrtovanih investicij. Za presojo nujnosti prav tako ni upoštevno, da je zakonodajalec za podlago za srednjeročno prevzemanje obveznosti (2021–2026) sprejel poseben zakon (ZZSISV26) in tega ni uredil v zakonu, ki ureja izvrševanje državnega proračuna, saj ima pri tem vprašanju široko polje proste presoje. Pri ustavnosodni presoji nujnosti investicij v Slovensko vojsko v kontekstu prve alineje prvega odstavka 90. člena Ustave tudi ne more biti upoštevno tehtanje, ali so morda tudi na drugih področjih družbenega življenja (npr. zdravstvo) potrebne nujne investicije. Smisel ustavnosodne presoje nujnosti investicij za zagotovitev obrambe države je lahko le celostna presoja, ali so vlaganja v Slovensko vojsko nujna zaradi njene slabe opremljenosti in posledično nezadovoljive obrambne sposobnosti.

Ustavno sodišče je ugotovilo dejstva o stanju pripravljenosti in opremljenosti Slovenske vojske ter posledično o njeni obrambni sposobnosti, na podlagi katerih je presodilo, da sta Državni zbor in Vlada razumno utemeljila, da so investicije v Slovensko vojsko nujne, saj je njena opremljenost in zmogljivost v takem stanju, da v primeru vojaške grožnje ali varnostne krize ne more zagotoviti zadovoljive obrambne sposobnosti države kot tudi ne more v pričakovani meri izpolnjevati mednarodnih obveznosti. Tega po presoji Ustavnega sodišča ne spreminja dejstvo, da je Slovenska vojska za delovanje v miru relativno dobro pripravljena. Ustavno sodišče je pri presoji upoštevalo, da investicije, predvidene na podlagi ZZSISV26, ne pomenijo nadstandardne oborožitve (opremljenosti) Slovenske vojske oziroma da ne gre le za vzdrževanje ravni že relativno dobro oboroženih obrabnih sil, temveč gre očitno za to, da Slovenska vojska ne dosega minimalnih standardov opremljenosti, ker so se investicije vanjo v preteklih letih bolj kot ne zaustavile. Takšno stanje nemudoma terja investicije v opremo. Seveda je jasno, da takih investicij ni mogoče izpeljati “čez noč”, temveč sta potrebna daljši čas in načrt postopnega investiranja. Nujnost investicij v Slovensko vojsko se tako ne kaže kot nujen odziv na že konkretne grožnje ali nevarnosti, temveč kot nujnost takojšnjega resnega in odgovornega pristopa k zagotovitvi takšne opremljenosti in zmogljivosti Slovenske vojske, da bo lahko v vsakem trenutku sama ali v okviru zavezništva zagotovila zadovoljivo obrambno sposobnost države. Ta sicer res ni odvisna samo od opremljenosti vojske z opremo, temveč tudi od primernega števila vojakov in poveljujočih kadrov ter od njihovega izobraževanja in usposabljanja. Vendar brez zagotovitve ustrezne opreme ni mogoče zagotoviti niti potrebnega usposabljanja vojske, kar je odločilnega pomena za izgrajevanje sposobnosti vojske, skladno zahtevanim standardom. Zato je zagotovitev ustreznih finančnih sredstev predpostavka za zagotovitev dobre obrambe in varnosti.

Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče odločilo, da je Državni zbor upravičeno izključil zakonodajni referendum o ZZSISV26 ter zato ZZSISV26 ni v neskladju s prvo alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave.