Na podlagi zahteve Vrhovnega sodišča je Ustavno sodišče presojalo ustavnost Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer ureditev nedovoljenega davčnega izogibanja.
Vrhovno sodišče je v zahtevi menilo, da zakonodajalec ni jasno, določno in celovito uredil pravnih posledic nedovoljenega davčnega izogibanja, ki je sicer opredeljeno v četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. V skladu s to določbo se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se tako izogibanje ali zloraba ugotovi, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi sicer nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi upoštevnih gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
V predmetni zadevi je davčni organ izvedel davčni inšpekcijski nadzor nad pravno osebo (gospodarsko družbo) kot plačnico davka (tj. oseba, ki je zavezana za izračunavanje in plačevanje oziroma odtegovanje davka od davčnih zavezancev ter prenos davka do prejemnika, na primer državnega proračuna), pri čemer je ugotovil, da je pri določenem pravnem poslu prišlo do nedovoljenega davčnega izogibanja, zato je pravni osebi naložil plačilo davka. Ker pa je bil v zvezi s tem poslom že plačan davek na podlagi davčne napovedi davčnih zavezancev (tj. oseb, katerih dohodek, premoženje ali pravni posli so neposredno predmet obdavčitve), se je postavilo vprašanje razmerja med navedenima inšpekcijskim nadzorom in postopkom na podlagi davčne napovedi kot sicer formalno ločenima davčnima postopkoma.
Ustavno sodišče je ob presoji zadeve upoštevalo okoliščine, o katerih mora odločiti Vrhovno sodišče. Presodilo je, da mora davčni organ pri odločanju o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov, prav tako pa torej tudi Vrhovno sodišče v konkretnem postopku revizije, poleg četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 upoštevati tudi druge določbe zakona. Glede na navedeno je zato opravilo presojo ZDavP-2 kot celote, saj načelo zakonitosti na davčnem področju (147. člen Ustave) vključuje tako zahtevo po jasnosti in pomenski določljivosti zakonov, ki izhaja iz načela pravne države (2. člen Ustave), kot tudi nekatera specifična merila, kot so transparentnost, izračunljivost in predvidljivost obdavčenja. Ponovilo je, da je na davčnem področju ta zahteva tudi odraz pomena zaupanja zavezancev za davek v davčni sistem. Davčne posledice poslovnih transakcij morajo biti ustrezno predvidljive, ureditev pa mora slediti načelu davčne pravičnosti.
Po presoji Ustavnega sodišča v Zakonu o davčnem postopku ni jasno določeno, kako naj se v okviru davčnega inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka upošteva morebitna predhodna odločitev davčnega organa, ki se v zvezi z istim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom nanaša na davčnega zavezanca in ki je bila že plačana. Obenem pa je očitno, da glede na veljavno ureditev ZDavP-2 zavezanci za davek ne morejo predvideti, katere javnopravne posledice jih lahko doletijo v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja oziroma kakšna pooblastila imajo pri tem pristojni organi. Ustavno sodišče je zato presodilo, da odsotnost zakonskih določb, ki bi bile ustrezno prilagojene reševanju konkretnega položaja v obravnavani zadevi, pomeni neskladnost Zakona o davčnem postopku z zahtevo po jasnosti in pomenski določljivosti davčnih predpisov iz 147. člena Ustave.
Glede na ugotovljeno neskladje se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo drugih navedb strank v postopku, zakonodajalcu pa je naložilo, da ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
Da bi Vrhovno sodišče lahko odločilo v konkretnem sodnem postopku, ki ga je zaradi vložene zahteve za presojo ustavnosti prekinilo, je Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe, v katerem je glede na obseg ustavnosodne presoje določilo (le) najnujnejša pravila, ki omogočajo določeno upoštevanje odločitev davčnega organa iz obeh navedenih davčnih postopkov, ki se nanašata na isto transakcijo, in sicer na način, da se plačilo davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu, že plačani znesek s strani davčnega zavezanca, ki mu ni bil vrnjen, pa šteje tudi kot delno plačilo tega davka.
Vrhovno sodišče bo moralo v prekinjenem postopku slediti tudi razlogom, navedenim v obrazložitvi odločbe in ki so narekovali ugotovitev neskladnosti ZDavP-2 z Ustavo, obenem pa mora zakonodajalec ob pripravi ustreznih zakonskih sprememb poskrbeti za ustrezno določno, dovolj predvidljivo in celovito ureditev posledic ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja, pri čemer lahko pripravi tudi rešitve, ki ne sledijo nujno sprejetemu načinu izvršitve te odločbe.
