Ustavno sodišče je na zahtevo Višjega delovnega in socialnega sodišča presojalo prehodno ureditev iz 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1).

Predlagatelj je med drugim zatrjeval, da ta ureditev v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave obravnava uživalce pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), ki se jim je že ugotovljena invalidnost poslabšala ali je pri njih nastala nova invalidnost in so zato pridobili pravice po novi ureditvi iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Drugače kot za uživalce pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, ki se jim invalidnost ni poslabšala, izpodbijana zakonska ureditev niti za primer, ko bi bila denarna dajatev, priznana ob poslabšanju invalidnosti, odmerjena v bistveno nižjem znesku kot dajatev, ki so jo v skladu s prej veljavnimi predpisi prejemali pred poslabšanjem invalidnosti, ni določala, da bi v nespremenjenem obsegu ohranili pravice, pridobljene po prej veljavnih predpisih. Predlagatelj se je pri utemeljevanju očitane protiustavnosti izpodbijane ureditve oprl na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice iz sodbe v zadevi Krajnc proti Sloveniji z dne 31. 10. 2017.

Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da so bili vsi uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) v enakem položaju. Kasnejše poslabšanje invalidnosti pa je privedlo do njihove različne obravnave. Ugotovilo je, da čeprav so bili z vidika varstva pridobljenih pravic njihovi položaji primerljivi tudi ob poslabšanju invalidnosti, pa ta okoliščina pri opredelitvi novih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja po novi ureditvi, do česar je prišlo prav zaradi poslabšanja invalidnosti, ni bila upoštevana. To je po oceni Ustavnega sodišča privedlo do bistveno slabše obravnave tistih uživalcev pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, vendar se je njihova invalidnost v času uporabe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) poslabšala. Ustavno sodišče je presodilo, da za tako različno obravnavo ni ustavno dopustnih razlogov in zato ugotovilo, da je bil 397. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Izpodbijana določba ne velja več, zato je Ustavno sodišče zgolj ugotovilo njeno neskladje z Ustavo. Da pa bi pri uveljavljanju pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) zagotovilo enako obravnavo delovnih invalidov II. in III. kategorije invalidnosti, ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, pa je pri njih v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti, je določilo način izvršitve svoje odločitve.