Slika prikazuje notranjost Ustavnega sodišča

Ustavno sodišče je na podlagi zahteve Vrhovnega sodišča odločalo o ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). V skladu z njo so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki, ki jih ni mogoče uvrstiti v katero od kategorij dohodkov, ki jih ZDoh-2 izrecno našteva oziroma opredeljuje. Izpodbijana določba tako v polje obdavčljivosti vključuje tudi dohodke, ki jih zakon ne opredeljuje. Vrhovno sodišče ji očita neskladje z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov, ki izhaja iz 2. člena Ustave. Meni, da bi moralo biti to načelo na področju davkov še strožje kot sicer, podlaga za krepitev tega načela naj bi bil 147. člen Ustave. Davčni predpisi bi morali biti tako jasni in pomensko določljivi, da je razumnemu in skrbnemu davčnemu zavezancu že vnaprej iz zakona jasno, kakšne davčne posledice bo povzročilo posamezno njegovo ravnanje oziroma poslovna aktivnost. Nesprejemljivo naj bi bilo, da se ta jasnost za davčnega zavezanca vzpostavi šele naknadno z odločitvijo davčnih organov oziroma sodišč. Izpodbijana določba naj ne bi ustrezala navedeni zahtevi, ker ne opredeljuje natančneje, kaj naj bi sploh bil dohodek, hkrati pa tudi iz drugih določb ZDoh-2 ne izhaja natančnejša opredelitev obdavčljivega dohodka.

Ustavno sodišče je v odločbi pojasnilo, da za oblikovanje nove, strožje premise za presojo jasnosti in pomenske določljivosti davčnih predpisov, ki bi temeljila na 147. členu Ustave, ni potrebe. Obstoječa ustavnosodna presoja, ki temelji na 2. členu Ustave, je namreč glede jasnosti in pomenske določljivosti davčnih predpisov sprejela stališča, ki so po vsebini enaka pričakovanjem Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je nato izhajalo iz ugotovitve, da je pojem dohodka v smislu izpodbijane določbe nedoločen pravni pojem. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo uporaba nedoločnih pravnih pojmov sama po sebi ni v neskladju z 2. členom Ustave, če stopnja nedoločnosti pravnega pojma ni previsoka. Predpis z vidika pravne varnosti postane sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi predpisov ne moremo priti do njegove jasne vsebine, ne pa že tedaj, ko besedilo predpisa ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v praksi. Povedano še drugače: stopnja nedoločnosti pravnega pojma ne sme biti previsoka oziroma naj ne presega tiste meje, ki onemogoča, da pravni pojem vsebinsko določimo. Ustavno sodišče je ob upoštevanju teh stališč ocenilo, da je vsebino pravnega pojma dohodek, in sicer tako pozitivno vsebino kot meje tega pojma, mogoče dovolj zanesljivo določiti s kombinacijo običajnega pomena besede dohodek ter omejitvami, ki v zvezi s pojmom dohodek izhajajo iz 15. člena ZDoh-2. Zaključilo je, da dohodek v smislu ZDoh-2 lahko predstavlja le prejemek, ki je sad dela ali premoženja davkoplačevalca in ki je realiziran in torej predstavlja jasno določljivo novo premoženje v njegovi lasti in posesti davkoplačevalca. Glede na navedeno stopnja nedoločnosti pojma “dohodek” iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ni previsoka oziroma ne presega tiste meje, ki onemogoča, da pravni pojem vsebinsko določimo.