Ustavno sodišče je ugotovilo, da zadevni objektivni prekluzivni rok posega v človekovo pravico iz 35. člena Ustave, ki imetniku zagotavlja, da lahko izve resnična dejstva o  biološkem starševstvu in tudi doseže obstoj tem dejstvom ustrezajočih pravno priznanih starševskih razmerij. Izpodbijani petletni prekluzivni rok učinkuje na to človekovo pravico zaradi velike zanesljivosti testa DNK močno omejujoče.

Ustavno sodišče je izpostavilo, da se presoja nanaša na predloge za obnovo postopka, ki temeljijo na sporazumno pridobljenih testih DNK, testu pa sta se stranki podvrgli zavedajoč se, da lahko njegov  izid znatno omaje verodostojnost pravnomočne ugotovitve očetovstva. Poleg tega gre za  objektivni prekluzivni rok, kakršne je Ustavno sodišče že v preteklosti strogo obravnavalo, kljub temu, da njihov učinek varuje vrednoto trajnosti in stabilnosti  družinskih razmerij. Zaključka o tem, da tretji odstavek 406. člena in tretji odstavek 396. člena Zakona o pravdnem postopku nesorazmerno krnita človekovo pravico iz 35. člena Ustave, ni mogla spremeniti niti teža koristi izpodbijane ureditve za načelo pravnomočnosti, saj je po mnenju Ustavnega sodišča  pravna varnost varovana že z obstojem subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo pravdnega postopka. 

Ustavno sodišče je razveljavilo ureditev iz Zakona o pravdnem postopku, ki je omejevala možnost vložitve predloga za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov na pet let po pravnomočnosti sodbe tudi v primerih predlogov za obnovo pravnomočno končanih pravdnih postopkov o ugotovitvi očetovstva, ki se opirajo na test DNK, opravljen na podlagi veljavne privolitve (domnevnega) očeta in otroka.