Ustavno sodišče je presojalo ustavno skladnost treh prostorskih aktov Občine Piran, in sicer Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu “Ob Belokriški”, Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu Park cvetja in Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu Med vrtovi (v nadaljevanju Odloki). Pobudo je vložil posameznik, ki je v postopku sprejemanja Odlokov dal pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma (v nadaljevanju referendumska pobuda). Odloki so bili objavljeni in so začeli veljati, še preden je bilo v postopku pred Upravnim sodiščem odločeno o pobudnikovi tožbi zoper županovo odločitev, da referendumska pobuda ni bila vložena.

Ustavno sodišče je Odloke presojalo z vidika načela zakonitosti (tretji odstavek 153. člena Ustave), ki zahteva, da so občinski splošni akti skladni z zakonom.

Ustavno sodišče je navedlo, da je zadržanje objave splošnega akta občine pomembna pravna posledica vložene zahteve oziroma pobude za naknadni referendum, saj se le s tem, da se prepreči objava predpisa do dokončanja postopka z referendumom in da se posledično prepreči tudi njegova uveljavitev, lahko zagotovi učinkovitost naknadnega lokalnega referenduma kot oblike neposrednega odločanja volivcev o potrditvi ali zavrnitvi občinskega predpisa. Na zakonski ravni je zahteva po zadržanju objave splošnega akta občine v primeru referendumske pobude urejena v tretjem odstavku 46. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS), ki določa, da v primeru, ko je vložen predlog za razpis referenduma ali je dana pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, župan zadrži objavo splošnega akta do odločitve o predlogu ali pobudi oziroma do odločitve na referendumu.

Ustavno sodišče je upoštevalo, da je zakonodajalec v okviru ureditve postopka odločanja o referendumski pobudi odločitev župana podvrgel sodni kontroli pred Upravnim sodiščem. Glede na to zakonsko predvideno sodno varstvo in glede na pojmovno opredelitev lokalnega referenduma o splošnem aktu občine kot naknadnega (zavrnitvenega) referenduma, je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je mogoča le takšna razlaga tretjega odstavka 46. člena ZLS, da mora župan zadržati objavo splošnega akta do pravnomočne odločitve o referendumski pobudi. Tretji odstavek 46. člena ZLS, da župan zadrži objavo predpisa “do odločitve o pobudi”, je zato v primeru negativne odločitve župana treba razumeti tako, da je objava splošnega akta občine po tem, ko župan o njej sprejme odločitev, dopustna le tedaj, ko zoper slednjo ni in ne more biti več vložena tožba. Če je zoper županovo odločitev uveljavljano sodno varstvo, je treba objavo predpisa zadržati do odločitve Upravnega sodišča o tožbi. Če Upravno sodišče županovo odločitev razveljavi, mora župan objavo predpisa zadržati še do svoje ponovne odločitve in v primeru, da je zoper to ponovno vložena tožba, vsaj do morebitne nadaljnje odločitve Upravnega sodišča.

Ker v postopku sprejemanja Odlokov ta zahteva po zadržanju objave Odlokov ni bila spoštovana, temveč je župan Odloke poslal v objavo, še preden je Upravno sodišče odločilo o pobudnikovi tožbi zoper županovo odločitev o referendumski pobudi, je Ustavno sodišče odločilo, da so Odloki v neskladju s tretjim odstavkom 46. člena ZLS ter posledično tudi s tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Odloke je zato razveljavilo.