Ustavno sodišče je odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki je v primeru pravnomočne zavrnitve predloga za odpust obveznosti zaradi kršitve sodelovalne dolžnosti (383.b člen ZFPPIPP) določal desetletno obdobje nedovoljenosti odpusta obveznosti.
V primeru kršitev obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP gre za zelo široko polje mogočih kršitev na strani dolžnika. Tako sta lahko zelo različna dolžnikov odnos do posameznih primerov kršitev in (občutena) teža njegovega položaja, s katerim se sooča v izjemnem položaju osebnega stečaja (in znotraj njega odpusta obveznosti), ki je pravni izraz poskusa rešitve njegove ekonomske eksistenčne grožnje. Gre tudi za kršitve, ki same po sebi nimajo nujno vselej negativnih posledic za stečajno maso ter za obseg in časovni okvir poplačila upnikov. Posledično je tudi stopnja vrednostnega očitka, ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika, lahko zelo različna. Zakonodajalec je kljub temu za vse različne možne kršitve 383.b člena ZFPPIPP predvidel enotno in zelo strogo sankcijo. Tako sodiščem v nobenem primeru (in torej niti v primeru izrazito blagih kršitev) ne dovoljuje, da bi načelo enakosti udejanjila na način, ki bi izjemoma lahko dopuščal uporabo drugačne pravne posledice v obliki (po obsegu ali vrsti) milejše sankcije.
Skladno s prvim odstavkom 399. člena ZFPPIPP je namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Ureditev, ki od sodišča nujno zahteva uporabo enake (ostre) sankcije v vseh primerih kršitev obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP, predpostavlja, da je dolžnik v primeru vsake in morda še tako minorne kršitve 383.b člena vselej nujno tudi nevesten in nepošten. Navedenega zaključka pa ni mogoče sprejeti v vseh tistih primerih kršitev 383.b člena ZFPPIPP, ki lahko, če sploh, utemeljujejo le izrazito majhno stopnjo vrednostnega očitka dolžniku. Dejanski učinek izpodbijane ureditve je torej lahko tudi v nasprotju z zakonsko opredeljenim namenom odpusta obveznosti. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da izpodbijana zakonska ureditev ni v skladu z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
