Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti posebnega zakonitega poroštva na davčnopravnem področju, kot ga ureja druga poved prvega odstavka 148. člena Zakona o davčnem postopku. Ta določa, da se davek, če ga ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Po oceni Vrhovnega sodišča izpodbijana ureditev uzakonja neposredno izterjavo davka, ki državi omogoča poplačilo njenih zatrjevanih terjatev od poroka, ne da bi bila porokova obveznost pred izterjavo vzpostavljena z ustreznim izvršilnim naslovom in ne da bi bila poroku zoper to odločbo omogočena možnost enakega varstva pravic v sodnem postopku. Izpodbijani ureditvi očita neskladje s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Ustavno sodišče je očitkom Vrhovnega sodišča delno pritrdilo. Ocenilo je, da izpodbijana ureditev, s tem ko omogoča izdajo sklepa o izvršbi zoper poroka, ne da bi obenem iz nje oziroma iz drugih določb Zakona o davčnem postopku ali Zakona o splošnem upravnem postopku izhajalo, da ima porok pravico do izjave, posega v pravico iz 22. člena Ustave. Ugotovilo je, da iz zakonodajnega gradiva ne izhaja, da je zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo nameraval poseči v pravico do izjave, ki jo mora imeti novi dolžnik (porok) v zvezi s prehodom obveznosti nanj. Da to ni bil namen zakonodajalca, je potrdila tudi Vlada v postopku z zahtevo za oceno ustavnosti. Glede na to je Ustavno sodišče zaključilo, da je izključeno, da bi sporna zakonodajna rešitev imela kakšen ustavno dopusten cilj, to pa pomeni, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen že prvi pogoj za ustavno dopustno omejevanje človekovih pravic. Zato je ugotovilo, da je izpodbijana ureditev v neskladju z 22. členom Ustave. Ustavno sodišče pa ni ugotovilo njenega neskladja s 23. členom Ustave. Zgolj zato, ker se o zakonitem poroštvu odloča v davčnem postopku, navedeni člen Ustave ni kršen, če so postopki pred tem organom predmet naknadnega nadzora, ki ga opravi sodno telo, ki ima polno jurisdikcijo, ki zagotavlja ustavna procesna jamstva in je učinkovito. Upravni spor, ki je poroku na voljo zoper odločitev o zakonitem poroštvu, po oceni Ustavnega sodišča ta merila izpolnjuje.

Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo odpravo ugotovljene protiustavnosti, do tedaj pa določilo način izvršitve odločbe. Določilo je, da mora davčni organ pred postopkom izvršbe na podlagi izpodbijane ureditve predhodno izdati izvršilni naslov (odmerno odločbo), s katero odloči o porokovi obveznosti plačati tuj davek, v postopku izdaje odmerne odločbe pa mora poroku zagotoviti pravico do izjave.