Slika prikazuje stopnišče.

Predmet presoje sta bili dve zakonski noveli. Z izpodbijanimi določbami Zakona o dopolnitvah Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2E) se prepovedujejo določena ravnanja posameznikov ob državni meji, v Zakonu o dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1A) pa izpodbijane določbe kot prekršek opredeljujejo nošenje določenih oblačil in predmetov na način, ki vzbuja videz izvajanja nalog uradnih in vojaških oseb oziroma vzbuja videz policijske ali vojaške sile, katere delovanje nima podlage v zakonu.

Pobudniki postopka za presojo ustavnosti so opozorili, da jim je z izpodbijanimi zakonskimi določbami kršena človekova pravica do svobodnega združevanja iz drugega odstavka 42. člena Ustave in pravica do varnosti iz 34. člena Ustave. Iz predloga novel zakonov naj bi bilo namreč jasno razvidno, da je bil namen zakonodajalca onemogočiti predvsem delovanje konkretnih skupin, v katere se pobudniki združujejo pod okriljem civilne inciative Zedinjena slovenska varda. Zatrjevali so tudi, da izpodbijane določbe niso v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave. Izrazi, uporabljeni v zakonu, naj bili presplošni, sporno pa naj bi bilo tudi, da lahko posameznik zakonske znake prekrška izpolni že s svojim videzom, ne da bi storil konkretno dejanje in ne da bi opravljal naloge uradnih oseb.

Glede očitkov o kršitvi pravice do svobodnega združevanja in pravice do varnostnega samoorganiziranja je Ustavno sodišče poudarilo, da je sodelovanje prebivalstva pri zagotavljanju varnosti eden od temeljev demokracije. Iz pravice do varnosti iz 34. člena Ustave izhaja tudi pravica posameznikov, da sodelujejo pri zagotavljanju lastne varnosti in da tako sami aktivno preprečujejo protipravne posege v njihovo zasebno sfero. Po presoji Ustavnega sodišča pa izpodbijana ureditev posameznikom uresničevanja te pravice ne preprečuje. Gre le za prepoved določenih ravnanj, za katera je zakonodajalec ocenil, da posegajo v pravice tretjih oseb oziroma zmanjšujejo učinkovitost policije. Ustavno sodišče je zato te očitke pobudnikov presodilo z vidika splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave, v katero zakonodajalec poseže, ko opredeli določeno ravnanje kot kaznivo in določi sankcijo zanj.

Ustavno sodišče je upoštevalo, da je namen novele Zakona o nadzoru državne meje zagotoviti učinkovitejše varovanje državne meje, učinkovito izvajanje dolžnosti in nalog policije ter učinkovito vodenje prekrškovnih postopkov, ki so neposredno povezani z zagotavljanjem varnosti posameznikom in skupnosti. Namen novele Zakona o dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda in miru pa je zagotoviti učinkovitejše varovanje javnega reda in miru, učinkovito izvajanje dolžnosti in nalog policije ter učinkovito vodenje prekrškovnih postopkov. Objekt varstva izpodbijanih norm je tako javna varnost, inkriminirano pa je ravnanje vseh posameznikov in skupin, ki se nepooblaščeno vmešavajo v nadzor državne meje, s čimer lahko tretje osebe spravijo v zmoto, policiste pa ovirajo pri varovanju meje.

Ustavno dopusten cilj za takšen poseg v splošno svobodo ravnanja izhaja iz varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave), predvsem iz varstva pravice posameznika do dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave). Ker lahko inkriminirana ravnanja v javnosti ustvarjajo zmedo, vznemirjajo tretje osebe, pa tudi razvrednotijo ali zmanjšajo pomen delovanja uradnih in vojaških oseb ter posledično države kot take, je Ustavno sodišče presodilo, da je določitev takih ravnanj za kazniva primeren ukrep za zagotavljanje pravice posameznikov do dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave.

Nekatera ravnanja, ki so predmet inkriminacije, so bila že z veljavno ureditvijo opredeljena kot kazniva, a samo, če so pri posamezniku povzročila občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Po mnenju zakonodajalca pa z vidika preprečevanja ogrožanja varnosti in okrnitve avtoritete uradnih oseb tudi ni zadostovala dotedanja ureditev, po kateri je kaznivo šele, če je storilec opravil kakšno dejanje, ki ga je upravičena opraviti samo uradna ali vojaška oseba. Po presoji Ustavnega sodišča je s tem izpolnjen tudi pogoj nujnosti izpodbijane ureditve, presodilo pa je še, da je teža posledic ureditve za splošno svobodo ravnanja posameznika sorazmerna s koristmi za delo policije ter pravice tretjih oseb, zato izpodbijani zakonski ureditvi nista v neskladju s pravico do splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave.

Z vidika načela zakonitosti je Ustavno sodišče pri presoji izpodbijanih 1., 2. in 3. člena Zakona o dopolnitvah Zakona o nadzoru državne meje ter 1. in 2. člena Zakona o dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda in miru pojasnilo, da je zaradi zahtev po splošnosti in abstraktnosti kaznovalnih določb neizbežno, da v nekaterih primerih nastane dvom, ali določeno ravnanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega ravnanja. Tudi v takšnih primerih mora biti v pravni normi dana trdna in zanesljiva podlaga za sodno odločanje, dopustna pa je uporaba tudi nedoločenih in pomensko odprtih pravnih pojmov, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanih ravnanj. Zakonska določba, ki bi pri ekstenzivni razlagi, upoštevaje vse jezikovne pomene njenega besedila, zajela tudi primere, ki jih zakonodajalec ni želel inkriminirati, pa ni v nasprotju z načelom zakonitosti, če jo je mogoče razlagati tudi zožujoče. Prvi odstavek 28. člena Ustave tako sodiščem nalaga, da s sodno prakso odpravijo negotovosti glede področja uporabe zakonske norme tako, da široko opredeljene zakonske znake čim bolj natančno določijo in konkretizirajo. Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijane zakonske določbe to sodiščem tudi omogočajo.

Določbe 1., 2. in 3. člena novele Zakona o nadzoru državne meje inkriminirajo ravnanje posameznika ali skupine najmanj dveh oseb, ki se z namenom nadzora državne meje izvaja na način, ki je enak ali podoben oblikam opravljanja policijskih nalog pri izvajanju nadzora državne meje ali ki ovira policijo pri izvajanju nadzora državne meje, ter spodbujanje takšnega ravnanja. Zakon o dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda in miru v 1. členu inkriminira nošenje, razkazovanje oziroma uporabo dekorativnega orožja, imitacije orožja, orožja, ki je namenjeno za alarm, signaliziranje, ali drugih predmetov, ki so po videzu podobni orožju, pa se v skladu z zakonom, ki ureja razvrstitev in kategorizacijo orožja, ne štejejo za orožje, na način, ki vzbuja videz izvajanja nalog uradnih ali vojaških oseb. Z 2. členom novele Zakona o varstvu javnega reda in miru je bil v osnovno zakonsko besedilo dodan nov, 11.a člen. Po prvem odstavku tega člena stori prekršek tisti, kdor nosi maskirna oblačila, uniformo ali oblačila, podobna uniformi uradnih ali vojaških oseb, in s svojim obnašanjem, ravnanjem, gibanjem in zadrževanjem na določenem javnem ali zasebnem kraju ali z uporabo opreme ali pripomočkov vzbuja videz, da izvaja naloge uradnih ali vojaških oseb. Tretji odstavek novega 11.a člena pa kot prekršek določa tudi ravnanje posameznika v skupini najmanj dveh oseb, ki – dodatno k opredelitvi iz prvega odstavka – z uporabo simbolov, grbov, zastav ali z ustvarjanjem vtisa hierarhične ureditve skupine ali uporabo vozil, na katerih so nameščene prepoznavne oznake, ali uporabo opreme ali pripomočkov vzbuja videz, da gre za policijsko ali vojaško silo, katere delovanje nima podlage v zakonu.

Ustavno sodišče je presodilo, da so izpodbijane zakonske dikcije in posamezni pojmi dovolj določni ter opredeljeni tudi z drugimi zakoni. Z vidika načela zakonitosti bo zato sodna praksa morala zagotoviti ustrezno zožujočo razlago, sodišča pa bodo pri presoji, ali gre za prekršek, morala posebej konkretizirati in obrazložiti tudi izpolnjenost posameznih subjektivnih zakonskih znakov, kot je, na primer, “namen izvajati nadzor državne meje”. Ustavno sodišče je zavrnilo tudi očitek pobudnikov, da lahko posameznik zakonske znake prekrška izpolni že s svojim videzom, ne da bi storil konkretno dejanje. Presodilo je, da se videz izvajanja nalog uradnih ali vojaških oseb lahko ustvari samo z aktivnim ravnanjem, enakim ali podobnim izvajanju nalog uradnih ali vojaških oseb, kljub uporabi besedne zveze “vzbuja videz” pa sankcioniranje posameznika ni odvisno zgolj od subjektivnih zaznav posameznega prekrškovnega organa. Ta mora namreč opraviti presojo z vidika povprečnega posameznika, ki ga lahko takšno ravnanje vznemiri, zavede in mu povzroči napačne predstave o pristojnostih storilca, tako zožujoča razlaga pa je skladna z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da izpodbijani 1., 2. in 3. člen Zakona o dopolnitvah Zakona o nadzoru državne meje ter 1. in 2. člen Zakona o dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda niso v neskladju z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave in s pravico do splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave.