Za uvedbo posebnega pravnega režima je moral Državni zbor ugotoviti, da spremenjene razmere na področju migracij povzročajo ali bi lahko povzročile razmere, v katerih sta ali bi lahko bila ogrožena javni red in mir ali notranja varnost, tako da je ali bi lahko bilo oteženo delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij. O uvedbi posebnega pravnega režima mora Državni zbor odločiti upoštevajoč načelo sorazmernosti. Poseben pravni režim obravnave tujcev, ki izrazijo namero podati prošnjo za mednarodno zaščito, bi bil torej uveden v posebnih razmerah v državi.

Ustavno sodišče je izpodbijane zakonske določbe presojalo z vidika skladnosti z načelom nevračanja (18. člen Ustave). Načelo nevračanja je mednarodno pravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev posameznika državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Načelo nevračanja zagotavlja prosilcu pravico do vstopa in bivanja v državi, ki jo zaprosi za zaščito, ter pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. Država sme prosilca za mednarodno zaščito izgnati, odstraniti ali izročiti drugi državi brez vsebinske obravnave prošnje samo izjemoma, če je prepričana, da je tretja država varna (koncept varne tretje države). Tretja država je varna, če prosilcu nudi učinkovito zaščito pred kršitvijo načela nevračanja. Bistvena zahteva pri uporabi koncepta varne tretje države je zagotovitev individualnega postopka, v katerem lahko posameznik domnevo o varnosti tretje države izpodbije. V postopku sme uveljaviti vse okoliščine, s katerimi lahko izkaže, da obstaja resna nevarnost, da bo zaradi predaje v drugo državo podvržen nečloveškemu ravnanju. Enake zahteve veljajo tudi pri predaji posameznikov v drugo državo članico Evropske unije. Koncept varne tretje države se sme zaradi spoštovanja načela nevračanja uporabiti le, če tretja država vnaprej izrecno zagotovi, da bo dovolila vstop ter dostop do poštenega ter učinkovitega postopka ali če obstaja obveznost države, ki predaja posameznika, da bo v primeru zavrnitve vstopa v tretjo državo, sama posamezniku zagotovila dostop do postopka v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi, ki jih zahteva načelo nevračanja.
 
Na podlagi izpodbijanih določb Zakona o tujcih je lahko tujec, ki je v času posebnih razmer v državi, izrazil namero podati prošnjo za mednarodno zaščito, izpodbil domnevo o varnosti sosednje države članice Evropske unije le ob sklicevanju na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v sosednji državi, obstoj zdravstvenih okoliščin, obstoj družinskih vezi s tujcem z zdravstvenimi težavami in da je mladoletnik brez spremstva, ni pa mogel uveljavljati drugih okoliščin, ki bi lahko bile upoštevne z vidika varovanja načela nevračanja. Poleg navedenega Zakon o tujcih ni urejal položaja tujca, ki mora zapustiti Republiko Slovenijo na podlagi izvršljivega sklepa, če sosednja država članica EU zavrne njegov vstop.

Ustavno sodišče je moralo pri presoji upoštevati razmere, v katerih je bila dopustna uvedba posebnega pravnega režima. Presodilo je, da posebne razmere v času spremenjenih razmer na področju migracij, kot so bile opredeljene v drugem odstavku 10.a člena Zakona o tujcih, ne pomenijo obstoja izrednega stanja v državi iz 92. člena Ustave.

Omejitev človekovih pravic je po Ustavi možno presojati le v običajnem stanju (15. člen Ustave) in v vojnem ali izrednem stanju (16. člen Ustave). Ker razmere, ki jih ureja drugi odstavek 10.a člena Zakona o tujcih, ne pomenijo izrednega stanja v državi, je lahko Ustavno sodišče izpodbijane določbe presojalo le skladno z merili ustavnosodne presoje, ki veljajo v običajnem stanju (stanju, ki ni izredno).
 
Zakonodajalec je dolžan urediti postopek, ki omogoča učinkovito izvrševanje pravice iz 18. člena Ustave. Ureditev v drugem stavku drugega odstavka in v tretjem odstavku 10.b člena Zakona o tujcih tujcem, ki izrazijo namero podati prošnjo za mednarodno zaščito, v času razglasitve posebnega pravnega režima, ni zagotavljala dostopa do poštenega in učinkovitega postopka bodisi v sosednji državi članici EU bodisi v Sloveniji. Poleg tega sta izpodbijani določbi tujcem, ki bi zatrjevali, da zaradi njihovih individualnih okoliščin zanje sosednja država članica EU ni varna tretja država, omejevali vrste in število okoliščin, s katerimi bi lahko navedeni tujec izpodbijal domnevo o varnosti sosednje države članice EU. Taka ureditev ni omogočala učinkovitega izvrševanja pravice iz 18. člena Ustave. Zato pomeni poseg v pravico iz 18. člena Ustave.
 
Pravice iz 18. člena Ustave ni mogoče omejiti. Poseg vanjo je vedno nedopusten. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo drugi stavek drugega odstavka 10.b člena in tretji odstavek 10. b člena ZTuj-2.
 
Ker je Ustavno sodišče razveljavilo drugi stavek drugega odstavka 10.b člena ZTuj-2, ni bilo več pravne podlage za izdajo sklepa o zavrženju namere podati prošnjo za mednarodno zaščito. Določb, ki urejata pravna sredstva zoper sklep o zavrženju, posledično ni bilo več mogoče uporabiti. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo tudi tretji in četrti stavek drugega odstavka 10.b člena ZTuj-2.

Ustavno sodišče je na podlagi zahteve Varuha človekovih pravic odločalo o ustavnosti drugega, tretjega in četrtega stavka drugega odstavka ter tretjega odstavka 10.b člena Zakona o tujcih. Izpodbijane določbe so urejale poseben pravni režim oseb, ki izrazijo namero podati prošnjo za mednarodno zaščito, v času spremenjenih razmer na področju migracij. Zakonodajalec je v drugem odstavku 10.b člena Zakona o tujcih začasno in na določenem območju nadomestil določbe Zakona o mednarodni zaščiti, ki drugače urejajo ravnanje z namero podati prošnjo za mednarodno zaščito.