Na pobudo devetih bank je Ustavno sodišče presojalo ustavnost Zakona o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih (ZOPVTKK). Osrednji očitek, na katerega je moralo odgovoriti, je bil, da izpodbijani zakon učinkuje povratno, kar je na podlagi prvega odstavka 155. člena Ustave prepovedano.

Ustavno sodišče je presodilo, da zakonska ureditev, ki sprožitev valutne kapice veže na trenutek pred njeno uveljavitvijo (tj. na menjalni tečaj na dan črpanja kredita), učinkuje povratno na kreditne pogodbe, denominirane v tuji valuti, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo, pod pogoji, ki so veljali v času sklenitve.

Ustavno sodišče je posebno pozornost posvetilo vprašanju, ali učinkuje povratno le posamezna določba ZOPVTKK, ali pa povratno učinkuje celotni zakon. Sprejelo je stališče, da mora ta presoja temeljiti na materialnem oziroma vsebinskem merilu in pri tem izhajati iz vprašanja, kakšno je razmerje med zakonom (kot celoto) in posameznimi določbami, ki povratno učinkujejo. Če namreč zakon ureja vsebino, ki bi lahko veljala za naprej tudi brez zakonske določbe, ki učinkuje povratno, gre le za ustavno dopustno povratno učinkovanje posamezne zakonske določbe, in ne za ustavno nedopustno povratno učinkovanje zakona kot celote.

V konkretnem primeru je Ustavno sodišče presodilo, da povratno učinkuje materialnopravna določba, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice, ki jo časovno umesti na trenutek črpanja kredita, tj. trenutek, ki je nastopil pred uveljavitvijo zakona. Hkrati vse njegove določbe, ki urejajo postopanje pogodbenih strank kreditne pogodbe, denominirane v švicarskih frankih, ter nadzor in ukrepanje Banke Slovenije, učinkujejo za naprej. Določba, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice, pa omogoča tudi njihovo povratno učinkovanje. Zato ne gre za to, da bi celotna zakonska ureditev učinkovala le povratno, temveč za to, da izpodbijana določba zaradi svojega povratnega učinkovanja privede do povratnega učinkovanja zakona kot celote, ki pomeni sistemsko prenovitev kreditnih pogodb, denominiranih v švicarskih frankih, ki so bile sklenjene pred njegovo uveljavitvijo. Z razveljavitvijo določbe, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice, in vseh določb zakona, ki se nanjo sklicujejo, bi v izpodbijanem zakonu ostala le vsebina, ki sama zase, torej brez razveljavljenih določb, ne bi imela nobenega smisla. Zato gre za povratno učinkovanje zakona kot celote, in ne le za povratno učinkovanje njegovih posameznih določb.
Čeprav za ugotovitev nedopustnega povratnega učinkovanja zakona zadošča že neizpolnjenost enega izmed kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 155. člena Ustave, je Ustavno sodišče presodilo še nadaljnji pogoj za ustavno dopustnost povratnega učinkovanja predpisa, tj. obstoj prav posebne javne koristi, ki bi izjemoma terjala uveljavitev zakonske določbe za nazaj. Presodilo je, da argumenti, ki jih je predlagatelj zakona navedel v zakonodajnem gradivu, ne morejo utemeljiti take posebne javne koristi. Predlagatelj je namreč pri pripravi zakona izhajal iz stališč o neveljavnosti kreditnih pogodb, denominiranih v tuji valuti, oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki denominira kredit v tujo valuto, ki so pravno zmotna. Zato nista izpolnjena že dva izmed štirih pogojev iz drugega odstavka 155. člena Ustave, da bi bilo ustavno dovoljeno povratno učinkovanje zakonske ureditve prenovitve kreditnih pogodb, denominiranih v tuji valuti, z upoštevanjem valutne kapice.