Ustavno sodišče je v tej zadevi odločalo o zahtevi Sodnega sveta za oceno ustavnosti zakonske ureditve sodniških plač. Bistveno, kar je očital predlagatelj tej ureditvi, je neskladje z načelom sodniške neodvisnosti, ker naj bi bilo plačilo sodnikov, upoštevaje naravo in odgovornosti sodniške funkcije, določeno očitno prenizko, in neskladje z načelom delitve oblasti, ker plače sodnikov niso urejene ustrezno primerljivo s plačami predstavnikov drugi dveh vej oblasti.
Pretežni del presoje se nanaša na oceno ustavnosti ureditve osnovnih plač sodnikov (drugi odstavek 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju).
Sodniška neodvisnost ima, kot je pojasnjeno v odločbi, sicer več vidikov, v tej zadevi pa je bil izpostavljen in obravnavan njen materialni vidik. Ustavno sodišče je ponovilo ustaljeno stališče, da sodi določanje višine plač javnih uslužbencev in funkcionarjev (med njimi tudi sodnikov) načeloma v polje proste presoje zakonodajalca. Odločitvi zakonodajalca, kolikor se nanaša na višino sodniških prejemkov, bi lahko Ustavno sodišče očitalo neskladje s 125. členom Ustave le, če bi bila višina prejemkov sodnikov določena očitno neprimerno. Vendar pa ocene o tem Ustavno sodišče praviloma ne more podati zgolj upoštevaje višino sodniških plač, temveč na podlagi upoštevanja več meril, ki posamično ali kot celota kažejo na to, ali so plače sodnikov v skladu z zahtevami, ki v zvezi z materialno neodvisnostjo sodnikov izhajajo iz ustavnega načela sodniške neodvisnosti.
Ustavno sodišče je pojasnilo, da iz 125. člena Ustave glede materialne neodvisnosti sodnikov izhajajo (vsaj) naslednje zahteve: dohodki sodnika morajo biti takšni, da ga varujejo pred pritiski, ki bi lahko vplivali na njegovo odločanje; biti morajo primerne višine za zagotavljanje sodnikovih osebnih oziroma družinskih potreb; biti morajo v skladu z dostojanstvom sodniškega poklica ter morajo ustrezati vlogi sodnikov in njihovim odgovornostim; pomeniti morajo ustrezno nadomestilo za stroge omejitve, ki veljajo za sodnike v zvezi z možnostjo iskanja dodatnih virov zaslužka; biti morajo relativno stabilni in slediti morajo splošnemu gospodarskemu razvoju države oziroma razvoju življenjskega standarda v državi.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ureditev osnovnih plač sodnikov v neskladju z ustavnim načelom sodniške neodvisnosti, in sicer zaradi nespoštovanja ustavne zahteve po stabilnosti sodniških plač. Te so namreč v dobrih desetih letih zelo občutno izgubile realno vrednost. V zvezi z načelom sodniške neodvisnosti je Ustavno sodišče sprejelo tudi stališče, da so lahko z vidika tega načela načeloma upoštevni tudi očitki, da rast plač sodnikov zaostaja za rastjo povprečne plače v državi oziroma na določenem ožjem, s sodniki še bolj povezanim segmentom; da obstajajo neustrezna razmerja med plačami sodnikov in drugimi plačami; da (pre)nizke plače sodnikov vplivajo na (ne)privlačnost sodniškega poklica; in da so pod določenimi pogoji upoštevni tudi očitki o upravičenosti sodnikov do socialnih transferjev.
V okviru presoje skladnosti ureditve osnovnih plač sodnikov z načelom delitve oblasti je Ustavno sodišče ponovilo stališče, da morajo biti tri veje oblasti enakopravne tudi glede materialnega statusa njihovih funkcionarjev, pri čemer ne gre za zahtevo po popolni izenačenosti, temveč za relativno primerljivost. Uvrščanju sodniških funkcij v plačne razrede je mogoče očitati neskladje z načelom delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave (le), če se vzpostavljajo bistvena nesorazmerja med plačnimi razredi funkcij sodnikov v primerjavi s plačnimi razredi funkcij izvršilne in zakonodajne veje oblasti.
V tem oziru je Ustavno sodišče, upoštevaje veljavno normativno ureditev mesečnega pavšalnega zneska, ki pripada poslancem Državnega zbora za pokrivanje stroškov v zvezi z opravljanjem poslanske funkcije v volilni enoti, in upoštevaje dejstvo, da so poslanci lahko uvrščeni v višje plačne razrede od izhodiščnega, ugotovilo, da je ureditev osnovnih plač sodnikov, kar se tiče plačnih razmerij med poslanci in najnižje uvrščenimi sodniki, v neskladju z načelom delitve oblasti. Protiustavnosti pa po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče očitati izpodbijanim plačnim razmerjem med vrhovnimi sodniki in ministri.
Po presoji Ustavnega sodišča je v neskladju s 125. členom Ustave tudi zakonska ureditev o usklajevanju sodniških plač (četrti do šesti odstavek 5. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju). Ta ureditev določa, da se sodniške plače praviloma uskladijo enkrat letno, s čimer ni zagotovljeno, da bo v primeru dokajšnjega padca realne vrednosti sodniških plač dejansko prišlo do njihove uskladitve. To pomeni, da ni izpolnjena ustavna zahteva, po kateri mora zakonodajalec predvideti mehanizme, ki bodo preprečevali dokajšen padec realne vrednosti sodniških plač.
Ustavno sodišče je izdalo ugotovitveno odločbo. Pojasnilo je, da bi razveljavitev določb, s katerimi sta urejeni osnovna plača sodnikov in usklajevanje sodniških plač, pomenila, da to področje sploh ne bi bilo več urejeno z zakonom, zato razveljavitev teh določb sploh ni mogoča. To pomeni, da se do izdaje novih plačnih predpisov, s katerimi bo zakonodajalec odpravil ugotovljene protiustavnosti, še naprej uporablja izpodbijana plačna ureditev. Ustavno sodišče je ob tem pojasnilo tudi, da se v dani zadevi ni odločilo za določitev načina izvršitve odločbe po drugem odstavku 40. člena ZUstS, s katerim bi za čas do odprave ugotovljenih protiustavnosti samo uredilo vprašanja v zvezi z ureditvijo sodniških plač, saj odprava ugotovljenih protiustavnosti zahteva kompleksen razmislek o ureditvi sodniških plač in plač drugih funkcionarjev ter ne nazadnje vseh drugih zaposlenih, ki prejemajo plače iz javnih sredstev, ki ga morajo načeloma opraviti za to pristojni organi. V ta okvir sodi tudi določitev ureditve, s katero bo zagotovljeno usklajevanje sodniških plač.
Za odpravo ugotovljenih protiustavnosti je Ustavno sodišče zakonodajalcu določilo šestmesečni rok pri čemer je upoštevalo, da sta zakonodajalec in Vlada že dalj časa seznanjena z obravnavano problematiko.
V okviru presoje ureditve dodatkov k plači sodnikov je Ustavno sodišče odločilo, da drugi in tretji odstavek 23. člena ter 32.b člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju niso v neskladju z Ustavo. Sodni svet jim je očital neskladje z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker naj bi bila ureditev dodatkov k plači sodnikov manj ugodna od ureditve dodatkov k plači javnih uslužbencev. Ustavno sodišče je ponovilo svoje že večkrat izraženo stališče, da ustavno načelo enakosti pred zakonom zavezuje zakonodajalca k enaki obravnavi enakih oziroma v bistvenem podobnih primerov, položaj sodnikov kot funkcionarjev v službenem razmerju pa, kar se tiče njihovega plačnega položaja, ni primerljiv s položajem javnih uslužbencev.
