Ustavno sodišče je v postopku, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, odločalo o ustavnosti prvega odstavka 100. člena Zakona o socialnem varstvu, po katerem je tudi oseba, ki je v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda nameščena brez privolitve na podlagi 75. člena Zakona o duševnem zdravju, dolžna plačati stroške bivanja in oskrbe med obravnavo v varovanem oddelku. Ugotovilo je, da navedena ureditev ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Ustavno sodišče se je najprej opredelilo do vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom ureditev, po kateri mora tako oseba, ki je v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda sprejeta s privolitvijo, kot oseba, ki je v varovani oddelek sprejeta brez privolitve, nositi stroške sta bivanja in oskrbe v tem oddelku. Ustavno sodišče je ugotovilo, da sta navedeni osebi glede na nudeno storitev v bistveno enakem položaju. Oseba mora v primeru sprejema v varovani oddelek s privolitvijo ali brez nje po 74. oziroma 75. členu Zakona o duševnem zdravju izpolnjevati iste pogoje, med temi tudi, da potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način. Prav slednjemu pa je zakonodajalec pri določitvi načina financiranja institucionalnega varstva pripisal odločilen pomen. Z institucionalnim varstvom, katerega oblika je tudi namestitev v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda, se namreč upravičencu nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Ustavno sodišče je presodilo, da je razumno zahtevati, da upravičenec do storitve stroške te storitve, če jih zmore, nosi sam. Če jih ne zmore, pa lahko zaprosi za oprostitev plačila storitve. Ustavno sodišče je opozorilo še, da oseba, ki je sprejeta (s soglasjem ali brez njega) v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, ni dolžna plačati zdravstvenih storitev, ki so ji nudene med namestitvijo v varovanem oddelku, saj so te krite iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Ustavno sodišče se je v nadaljevanju opredelilo do vprašanja, ali je oseba, ki je v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda sprejeta brez privolitve, protiustavno različno obravnavana v primerjavi z osebo, ki je na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom sprejeta brez privolitve na podlagi sklepa sodišča. Ustavno sodišče je ugotovilo, da navedeni osebi nista v bistveno enakem položaju. Med primerjanima ukrepoma sicer obstajajo stične točke, vendar tudi pomembne razlike. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je eden izmed pogojev za namestitev v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda, da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, medtem ko je prav potreba po takem zdravljenju razlog za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnišnici. Drugi pogoj pa je, da oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način. Ustavno sodišče je ugotovilo, da sta glavni značilnosti tega ukrepa oskrba in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti na domu in v okviru družine, značilnost drugega ukrepa pa je akutno zdravljenje. Po oceni Ustavnega sodišča je zato zakonodajalec lahko določil, da se zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom financira enako kot druge zdravstvene storitve, in sicer iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. In da se namestitve v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda financirajo tako kot druge socialnovarstvene storitve, in sicer s plačili upravičencev do storitev oziroma drugih zavezancev za plačilo teh storitev.

Ustavno sodišče se je moralo opredeliti še do očitka, da so osebe, ki so brez soglasja nameščene v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, obravnavane protiustavno različno v primerjavi z osebami, ki jim je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu iz 70.a člena Kazenskega zakonika. Ustavno sodišče je ugotovilo, da so navedene osebe v očitno različnih položajih, čeprav so tudi prvo navedene osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda sprejete brez njihove privolitve. Ustavno sodišče je poudarilo, da je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu kazenska sankcija. Glede na to pa je zakonodajalec lahko določil, da se sredstva za izvrševanje te kazenske sankcije, enako kot za druge kazenske sankcije (npr. kazen zapora), zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.