Ustavno sodišče je odločilo o pobudah zoper Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok), ki je veljal od 8. 11. 2021 do 21. 2. 2022, torej še v času odločitve Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijani 2. člen, prva alineja drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena ter 20. in 23. člen Odloka, ki so se nanašali na pogoj prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja (v nadaljevanju pogoj PCT), niso bili v neskladju z Ustavo.

Pobudnika sta zatrjevala, da ju je pogoj PCT, kot je bil določen z Odlokom, omejeval pri vsakodnevnih dejavnostih oziroma dostopu do različnih storitev, ker nista bila cepljena in nista imela ustreznega potrdila o prebolevnosti, ter da je pogoj PCT dejansko pomenil obvezno cepljenje. Navajala sta tudi, da Odlok ni imel ustrezne zakonske podlage in da so bili zatrjevani posegi v več človekovih pravic nesorazmerni.

Ustavno sodišče je pojasnilo, da je ureditev v 2. členu Odloka določala izpolnjevanje enega od pogojev, in sicer prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja, alternativno. Možnost testiranja je bila široko dostopna. Zato po presoji Ustavnega sodišča takšna ureditev ni učinkovala kot obvezno cepljenje.

V skladu z načelom zakonitosti (drugi odstavek 120. člena Ustave) je moral imeti Odlok ustrezno zakonsko podlago in njegova vsebina je morala ostati v okviru zakona. Ker pogoj PCT po Odloku ni pomenil obveznega cepljenja, je Ustavno sodišče upoštevalo, da je bil za posameznike, ki niso preboleli bolezni COVID-19 in se niso odločili za cepljenje, pravno obvezujoč pogoj testiranja. Tako je veljalo tudi v primeru pobudnikov. Na podlagi prvega odstavka 32. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 31. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) je mogoče ob neposredni nevarnosti za širjenje nalezljive bolezni odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki so prebolele nalezljivo bolezen, in zdrave nosilce povzročiteljev nalezljivih bolezni, potnikov v mednarodnem prometu ter drugih oseb, ki s svojim delom ali ravnanjem lahko prenesejo nalezljivo bolezen. Usmerjeni zdravstveno higienski pregledi oseb vključujejo tudi odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za laboratorijsko preiskavo, katere namen je preprečiti, da bi osebe, ki so vir okužbe, z običajnimi življenjskimi aktivnostmi ogrozile varovanje zdravja in življenja ljudi. Po oceni Ustavnega sodišča je za določitev obveznosti pogoja testiranja obstajala zadostna zakonska podlaga v ZNB, upoštevaje tudi samo intenzivnost posegov v človekove pravice. Prav tako je presojana ureditev ostala znotraj opredeljenega zakonskega okvira. Zato ni bila v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave.

Nadalje je Ustavno sodišče presodilo, da pomeni testiranje, ki ga izvajajo strokovne osebe pooblaščenih izvajalcev testiranja in ki omogoča pridobitev dokazila za izpolnjevanje pogoja PCT, poseg v telesno integriteto (35. člen Ustave). Ker je bil ta poseg v skladu z Odlokom hkrati pogoj za dostop do vrste različnih storitev in javno dostopnih mest, je ob upoštevanju navedb pobudnikov Ustavno sodišče presodilo, da je pomenila izpodbijana ureditev tudi poseg v pravico do svobode gibanja (prvi odstavek 32. člena Ustave), pravice in dolžnosti staršev (prvi odstavek 54. člena Ustave), pravico do zdravstvenega varstva (prvi odstavek 51. člena Ustave) ter v pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave).

Ustavno sodišče je presojalo, ali so bili zgoraj navedeni posegi v človekove pravice ustavno dopustni. To presojo je opravilo na podlagi strogega testa sorazmernosti, pri čemer je ugotovilo, da so v danih razmerah posegi prestali vse tri vidike tega testa in da so bili torej skladni z Ustavo. Posegi v človekove pravice so sledili skupnemu ustavno dopustnemu cilju varovanja življenja in zdravja ljudi, ki je izražal tudi javno korist. Pri tem je Ustavno sodišče posebej poudarilo, da je treba ob bok posameznikovi pravici do zdravja postaviti tudi njegovo dolžnost, da varuje zdravje drugih ljudi pred nalezljivo boleznijo, še zlasti ranljivih skupin posameznikov. Ustavno sodišče je moralo najprej opraviti presojo dopustnosti samega posega v telesno integriteto, do katerega pride ob vsakokratnem testiranju. Po oceni Ustavnega sodišča je bil ukrep testiranja v skladu z Odlokom za dosego ustavno dopustnega cilja primeren, ker se je z njim preprečeval dostop oseb, ki so bile lahko vir okužbe, do različnih storitev oziroma njihova udeležba pri izvajanju posameznih dejavnosti in posledično širjenje nalezljive bolezni COVID-19. Ker brez testiranja oziroma z blažjimi ukrepi ne bi bilo mogoče enako učinkovito in v enaki meri zagotavljati doseganja cilja v danih razmerah, je bilo testiranje tudi nujen ukrep. Čeprav testiranje lahko povzroča posamezniku nelagodnosti ter neprijetne in boleče občutke, intenzivnost posega v telesno integriteto po presoji Ustavnega sodišča ni tolikšna, da bi odtehtala njegove koristi. Zato je zaključilo, da je bil ukrep sorazmeren tudi v ožjem smislu. Ustavno sodišče je prav tako ugotovilo, da je bil poseg v svobodo gibanja, v uresničevanje starševske skrbi ter v pravico do zdravstvenega varstva primeren, nujen in ožje sorazmeren za dosego ustavno dopustnega cilja. Ugotovilo je tudi, da je bil poseg v svobodno gospodarsko pobudo ustavno dopusten, saj teža negativnih posledic obveznosti testiranja zaradi izpolnjevanja pogoja PCT za dostop do storitev oziroma za izvajanje posameznih opravil gospodarske dejavnosti ni pretehtala nad izkazano koristjo izpodbijanega ukrepa.