Ustavno sodišče je presojalo 104. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP), ki pooblašča ministra za izobraževanje, da v različnih vzgojno-izobraževalnih organizacijah, če je to potrebno za omilitev in odpravo posledic COVID-19, odredi izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo ter določa, da se z izvajanjem izobraževanja na daljavo dosegajo realizacija ur in cilji, določeni z vzgojno-izobraževalnimi programi. Navedeno zakonsko določbo, ki posega v človekovi pravici do izobraževanja oziroma do usposabljanja je presojalo v delu, v katerem se nanaša na odreditev šolanja na daljavo v osnovnih šolah ter šolah in zavodih za otroke s posebnimi potrebami.

Ustavno sodišče se je pri presoji osredotočilo na očitek pobudnic, da daje izpodbijana zakonska ureditev ministru za izobraževanje bianco pooblastilo, da sam odloči o vsebini, načinu in trajanju ukrepa šolanja na daljavo. Izhajajoč iz tega je izpodbijano ureditev presojalo z vidika njene skladnosti z načelom legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave. Ustavno sodišče je pojasnilo, da iz načela zakonitosti (t. i. legalitetno načelo) izhaja zahteva, da je lahko predpis, s katerim se izvirno omeji določeno človekovo pravico in temeljno svoboščino, za kar gre v primeru izpodbijane ureditve, praviloma le zakon. Zakonodajalec sme izvršilni oblasti prepustiti zgolj podrobnejše urejanje omejitev, ki jih je pred tem sam predpisal, in to le ob nadaljnjem pogoju, da ji za tako nadaljnje urejanje določi dovolj določna merila.

V običajnih okoliščinah bi zato zakonodajalec s podelitvijo pooblastila ministru za izobraževanje, da z odreditvijo ukrepa izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na daljavo izvirno sam poseže v človekovi pravici do izobraževanja oziroma do izobraževanja in usposabljanja, kršil drugi odstavek 120. člena Ustave. V posebnih okoliščinah, ko gre za pooblastilo za sprejemanje ukrepa, ki pomeni odziv na pojav nalezljive bolezni, kar zahteva hitro ukrepanje, pa je zakonodajalec po presoji Ustavnega sodišča izjemoma smel prepustiti ministru za izobraževanje odločanje o odreditvi ukrepa, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Vendar pa bi moral ob tem v zakonu sam dovolj natančno določiti vsebinske omejitve, ki pri sprejemanju tega ukrepa vežejo ministra za izobraževanje in pomenijo varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in svoboščin.

Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev navedeni ustavni zahtevi ne zadosti. Ugotovilo je, da ukrep ministra za izobraževanje o odreditvi izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na daljavo v zakonu ni vsebinsko opredeljen. Prav tako zakon ne določa dovolj natančno meril oziroma okoliščin, pri katerih je mogoče v osnovnih šolah ter šolah in zavodih za otroke s posebnimi potrebami odrediti izobraževanje na daljavo. Poleg tega ni v zakonu nobenih varoval, s katerimi bi zakonodajalec poskrbel za posebej občutljive skupine otrok v primeru izvajanja izobraževanja na daljavo. Zakonodajalec tudi ni niti prostorsko niti časovno zamejil tega ukrepa. Prav tako ni določil ničesar v zvezi z dolžnostjo ministra, da se glede ukrepov posvetuje in sodeluje s stroko niti ni določil obveznosti ustreznega obveščanja javnosti. Zakonodajalec je ministru za izobraževanje prepustil, da povsem prosto, po lastnem preudarku, odloča o odreditvi ukrepa, s katerim se posega v človekove pravice.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Odločilo je, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, do odprave neskladja pa se ureditev, na podlagi katere lahko minister za izobraževanje odredi izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo, še naprej uporablja.