Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti drugega odstavka 93. člena Zakona o obrambi. Izpodbijani del te določbe določa desetletno obdobje, v katerem je pripadnik stalne sestave Slovenske vojske zavezan vrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja v primeru, če pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove. Ustavno sodišče je izpodbijano ureditev presojalo z vidika pravice do proste izbire zaposlitve in z vidika načela enakosti. Presodilo je, da drugi odstavek 93. člena Zakona o obrambi ni v neskladju z Ustavo.

Ustavno sodišče je ponovilo stališče, da je z vidika pravice do proste izbire zaposlitve upoštevno, če bi zakonska ureditev prepovedovala opravljanje določenega dela, če bi določala pogoje za opravljanje določenega dela ali omejevala obseg dela. Ugotovilo je, da izpodbijana ureditev nima takšne vsebine, zato je zaključilo, da ne sega na področje varstva te ustavne pravice.

Pri presoji z vidika načela enakosti je Ustavno sodišče položaj pripadnikov Slovenske vojske, ki so zavezani vrniti stroške osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, primerjalo s položajem tistih pripadnikov, ki so zavezani k povrnitvi stroškov ostalih oblik izobraževanja, ter s položajem ostalih javnih uslužbencev, ki so zavezani k povrnitvi stroškov pridobivanja dodatne izobrazbe. Ugotovilo je, da gre za različne položaje, zato je
odločilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z načelom enakosti.