Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je zahtevalo oceno ustavnosti drugega odstavka 121. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2G). Izpodbijana prehodna ureditev delovnim invalidom, ki uživajo pravice po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, in so zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti pridobili pravice iz invalidskega zavarovanja po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) ali po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) ter bi jim bilo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja zato odmerjeno v nižjem znesku, zagotavlja izplačevanje usklajenega zneska nadomestila, ki je zanje ugodneje, le, če gre ob odmeri nadomestila za enakovrstno pravico in za enak delovnopravni status delovnega invalida (npr., ali je delovni invalid obvezno zavarovan oziroma ali je brezposeln oziroma ali se je delovni invalid ponovno zaposlil na drugem ustreznem delovnem mestu). Predlagatelj je zatrjeval, da navedena ureditev, ki izplačevanje zneska nadomestila, ki je za delovnega invalida ugodnejši, pogojuje z delovnopravnim statusom, krši več ustavnih določb.

Predlagatelj se je pri utemeljevanju očitane protiustavnosti izpodbijane ureditve skliceval na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice iz sodbe v zadevi Krajnc proti Sloveniji z dne 31. 10. 2017. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je bil izpodbijani drugi odstavek 121. člena ZPIZ-2G sprejet prav kot odziv na to odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice. To je v navedeni zadevi odločalo o pritožbi pritožnika, ki je v postopku pred sodišči izpodbijal odločitev glede odmere nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, do uporabe katerega je prišlo na podlagi tretjega odstavka 397. člena istega zakona. V obravnavani zadevi pa mora predlagatelj odločiti o zahtevi tožnika, vloženi na podlagi drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G. Ker se glede na navedeno primera v bistvenem razlikujeta, so stališča Evropskega sodišča za človekove pravice v obravnavani zadevi upoštevna zgolj, kolikor to dopuščajo okoliščine te zadeve.

Ustavno sodišče je glede na navedeno v obravnavani zadevi primerjalo delovne invalide, ki so pravice pridobili po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, sprememba v stanju invalidnosti ali nova invalidnost pa je pri njih nastala v času veljavnosti ZPIZ-1 ali ZPIZ-2, pri čemer ena skupina teh invalidov ob odmeri nadomestila po spremembi invalidnosti ali nastanku nove invalidnosti nima enakega delovnopravnega statusa (npr., ob pridobitvi pravice so bili zaposleni, nato pa so zaradi invalidnosti brez svoje krivde zaposlitev izgubili ali pa je šel njihov delodajalec v stečaj), druga skupina pa ima ob odmeri nadomestila po spremembi invalidnosti ali nastanku nove invalidnosti enak delovnopravni status (npr., so bili brezposelni ob pridobitvi pravice po predpisih, ki so veljali do 31. decembra 2002, in tudi kasneje). Ugotovilo je, da skupini glede na predmet pravnega urejanja (izplačevanje ugodnejšega zneska nadomestila po različnih predpisih) nista v bistveno enakih položajih.

Ustavno sodišče je pojasnilo, da delovnopravni status delovnega invalida pomeni bistveno prvino obveznega invalidskega zavarovanja in je z njim neločljivo povezan (npr., ali je zavarovancu delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde oziroma ga je sam prekinil po lastni volji ali krivdi; ali je bil zavarovanec ob nastanku invalidnosti zaposlen, ali je bil obvezno zavarovan, ali je prišlo do spremembe zaposlitve pri delodajalcu ali, npr., do nove zaposlitve pri drugem delodajalcu). Po stališču Ustavnega sodišča je zato višina nadomestil iz invalidskega zavarovanja utemeljeno odvisna tudi od delovnopravnega statusa delovnega invalida ob nastanku invalidnosti oziroma ob odmeri nadomestila. Ker izpodbijani drugi odstavek 121. člen ZPIZ-2G omogoča zahtevati izplačilo tistega zneska nadomestila, priznanega po različnih predpisih, ki je za delovnega invalida ugodnejši, je po oceni Ustavnega sodišča zakonodajalec utemeljeno lahko določil tudi, da mora imeti pri tem delovni invalid enak delovnopravni status. Zakonodajalec s tem razlikovanjem ni ravnal v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Ustavno sodišče je še pojasnilo, da splošno načelo enakosti pred zakonom ne zahteva, da mora zakonodajalec enako obravnavo uživalcev pravic po prej veljavnih predpisih ob prehodu na novo ureditev zagotoviti prav na način t. i. prevedbe pravic, kot je zahteval predlagatelj. Izbira načina, kako bo v navedenih okoliščinah zagotovil enako obravnavo uživalcev pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, je v prosti presoji zakonodajalca.

Izplačilo ugodnejšega zneska v skladu z izpodbijano ureditvijo je upravičencem zagotovljeno za čas od uveljavitve izpodbijane prehodne določbe. Ker gre za primer, ko zakon za naprej daje novo pravico določeni skupini zavarovancev oziroma uživalcev pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, po oceni Ustavnega sodišča ne gre za položaj, ki je varovan z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

Ustavno sodišče je presojalo tudi očitek o neskladnosti izpodbijane ureditve s pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave in s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Poudarilo je, da so pravice iz obveznih socialnih zavarovanj (med te spadajo tudi pravice do raznih nadomestil iz invalidskega zavarovanja) varovane v okviru pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave, v okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave pa so te pravice varovane le v primeru, če so njihovi nosilci tuji državljani, tak primer pa v obravnavani zadevi ni podan. Neskladja izpodbijane ureditve z Ustavo ni mogoče utemeljiti z očitkom, da gre za bistveno znižanje denarne dajatve kljub novemu primeru invalidnosti. Tega izpodbijana ureditev ne določa, temveč zagotavlja pravno podlago za izplačevanje tistega izmed usklajenih zneskov nadomestila, ki je za upravičenca ugodnejši.

Ustavno sodišče je zato presodilo, da drugi odstavek 121. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2G) ni v neskladju z Ustavo.