Ustavno sodišče je presojalo ustavno skladnost dveh odlokov Vlade, sprejetih zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19, in sicer Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (v nadaljevanju Odlok/38) in Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (v nadaljevanju Odlok/52).

Presojo je opravilo, čeprav sta odloka med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehala veljati, saj je ocenilo, da pobuda odpira posebej pomembno precedenčno ustavnopravno vprašanje sistemske narave, do katerega se Ustavno sodišče še ni imelo možnosti opredeliti in ki bi se utegnilo zastavljati tudi v zvezi z morebitnimi prihodnjimi akti enake narave in primerljive vsebine. Gre za vprašanje, ali je bila prepoved gibanja oseb izven območja občine stalnega ali začasnega prebivališča, ki sta jo določala izpodbijana odloka, skladna s prvim odstavkom 32. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja svobodo gibanja.

Ustavno sodišče je presojo opravilo na podlagi testa legitimnosti, ki pomeni presojo, ali je normodajalec s posegom zasledoval ustavno dopusten cilj, ter strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in ožje sorazmernosti posega.

Ustavno sodišče je presodilo, da je Vlada z uvedbo omejitve gibanja na občino prebivališča zasledovala ustavno dopusten cilj, tj. zajezitev in obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 ter s tem varstvo zdravja in življenja ljudi, ki ju ta bolezen ogroža. Poudarilo je, da je prizadevanje za ta cilj tudi ustavna dolžnost državne oblasti; prepočasen ali nezadosten odziv na pojav nalezljive bolezni, ki lahko resno ogrozi zdravje ali celo življenje ljudi, bi bil v neskladju s pozitivnimi obveznostmi države, da varuje pravico do življenja (17. člen Ustave), pravico do telesne in duševne celovitosti (35. člen Ustave) ter pravico do zdravstvenega varstva (prvi odstavek 51. člena Ustave). Ustavno sodišče je opozorilo, da je pri nalezljivih boleznih pozitivna obveznost države še posebej poudarjena, a opozorilo je tudi na dolžnost vsakega posameznika, da varuje zdravje drugih ljudi, še posebej ranljivih skupin, kar lahko vpliva tudi na omejevanje svobode gibanja.

V uvodnem delu k presoji sorazmernosti posega v svobodo gibanja je Ustavno sodišče kot pomembno okoliščino presoje izpostavilo dejstvo, da se je državna oblast ob uvajanju ukrepov neogibno soočala z dokajšnjo mero negotovosti, saj je bila bolezen COVID-19 še zlasti v začetku njenega pojavljanja znanstveno in medicinsko neraziskana. To ne pomeni, da oblast ob snovanju ukrepov ni bila dolžna upoštevati že doseženih strokovnih spoznanj ter v sodelovanju s stroko aktivno pridobivati strokovnih ocen in predvidevanj, s katerimi bi to negotovost v največji možni meri zmanjšala. Ukrepi morajo kljub negotovosti temeljiti na izkazljivih razlogih in predvidevanjih, ki jih je bilo mogoče upoštevati v času njihovega sprejetja. V tem okviru pa ima odločujoča oblast, ki je odgovorna za obvladovanje tveganj epidemije, široko polje presoje glede izbire ukrepov.

Ustavno sodišče je presodilo, da je bila prepoved gibanja izven občine prebivališča primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja, saj je bila izkazana upoštevna verjetnost, da bi – glede na podatke, ki so obstajali v času sprejetja izpodbijanih odlokov – lahko prispevala k zmanjševanju ali upočasnjevanju širjenja bolezni COVID-19 – predvsem z zmanjševanjem števila dejanskih stikov med osebami, ki so prebivale na območjih z višjim številom okužb, torej z višjim tveganjem za prenos okužbe, in osebami na območjih z nižjim številom okužb ali celo brez njih.

Pri presoji nujnosti posega je Ustavno sodišče štelo kot odločilno, da do tedaj sprejeti ukrepi (zaprtje vzgojno-izobraževalnih ustanov, ustavitev javnega prometa, splošna prepoved gibanja in zbiranja na javnih mestih in površinah s taksativno določenimi izjemami) sami zase v času sprejetja izpodbijanih odlokov niso omogočali ocene, da bo zgolj z njihovo pomočjo mogoče preprečiti širjenje okužbe do te mere, da bi lahko bila vsem bolnikom glede na dejanske zmogljivosti sistema zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba. V teh pogojih so bili nadaljnji ukrepi, ki bi lahko preprečili širjenje okužbe in s tem zlom zdravstvenega sistema, nujni.

Ustavno sodišče je presodilo, da je bil ukrep omejitve gibanja na občino prebivališča tudi sorazmeren v ožjem smislu, kar pomeni, da je izkazana stopnja verjetnosti pozitivnega vpliva ukrepa na varovanje zdravja in življenja ljudi odtehtala težo posega v svobodo gibanja. Pri tej presoji je Ustavno sodišče štelo kot pomembno, da je bilo ob prepovedi gibanja izven občine prebivališča določenih več izjem.

V okviru presoje ožje sorazmernosti je Ustavno sodišče presojalo tudi časovno in prostorsko zamejenost ukrepa. Poudarilo je, da dlje ko ukrep traja, bolj invaziven postaja poseg. Zato sta potrebni periodično preverjanje stanja in prilagajanje (z razumno mero previdnosti) omejujočih ukrepov za naprej. Izpodbijana odloka sicer ob uveljavitvi nista vsebovala izrecne vnaprejšnje zamejitve časovnega obdobja svoje veljavnosti, vendar zgolj to ne pomeni, da sta urejala tako invazivna posega v pravico do svobode gibanja, da bi bila z vidika časovne razsežnosti nesorazmerna v ožjem pomenu. Ustavno sodišče je poudarilo, da sta predpisa veljala relativno kratek čas in da v dneh svoje veljavnosti nikakor še nista mogla prerasti teže svoje prvotne invazivnosti. Glede prostorske zamejenosti ukrepov pa je pojasnilo, da lahko ukrepi zajemajo tudi območje celotne države, če so območja, za katera je mogoče na podlagi obstoječih strokovnih informacij ugotoviti obstoj tveganj, raztresena po vsej državi in če drugače ni mogoče doseči ustavno dopustnega cilja.

Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče presodilo, da prepoved gibanja izven občine prebivališča ni nesorazmerno posegla v svobodo gibanja iz prvega odstavka 32. člena Ustave.

Ker preostale navedbe pobude niso odpirale posebej pomembnih precedenčnih ustavnopravnih vprašanj, glede določenih očitkov pa pobudnik ni izkazal pravnega interesa za ustavnosodno presojo, je Ustavno sodišče v preostalem delu pobudo zavrglo.

Ustavno sodišče je v odločbi opozorilo tudi, da je bilo na Ustavno sodišče poleg obravnavane pobude vloženih še več drugih pobud, ki uveljavljajo neskladnost izpodbijanih odlokov z Ustavo in Zakonom o nalezljivih boleznih, pa tudi neskladnost nekaterih zakonskih določb, na katerih temeljita izpodbijana odloka, z Ustavo, o katerih Ustavno sodišče še ni odločalo. Poudarilo je, da se v tej zadevi ni opredeljevalo do ustavne skladnosti zakonskih podlag za sprejetje izpodbijanih odlokov. Vsebinska odločitev v tej zadevi obsega zgolj presojo skladnosti ukrepa prepovedi gibanja izven občine prebivališča s tistimi zahtevami Ustave, z vidika katerih je bil ta ukrep v tej pobudi izpodbijan.