Razpravna dvorana Plečnikove palače

Ustavno sodišče je na zahtevo Državnega sveta presojalo ustavnost določb 37. do 40. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki urejajo pravila v zvezi z nasprotjem interesov. Državni svet je zatrjeval neskladje izpodbijanih določb z načeli jasnosti in pomenske določljivosti predpisov (2. člen Ustave), delitve oblasti (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave) ter enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave), in sicer z vidika njihove uporabe pri delovanju Državnega sveta oziroma njegovih članov. Po stališču Državnega sveta naj izpodbijana ureditev ne bi bila dovolj jasna in določna, čim bolj natančna zakonska ureditev pa naj bi bila pomembna zaradi specifičnosti položaja Državnega sveta in delovanja njegovih članov. Državni svet je namreč že po Ustavi zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov.

Ustavno sodišče je pojasnilo, da iz izpodbijanih določb jasno izhaja, da te veljajo za vse uradne osebe v smislu Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, med drugim tudi za funkcionarje, razen kadar je izločitev uradne osebe posebej urejena z drugim zakonom. Poudarilo je, da je pojem nasprotje interesov opredeljen v izpodbijanem zakonu in da je na ta način v zadostni meri zamejena njegova možna vsebina. Glede navedb Državnega sveta, da je pri ugotavljanju nasprotja interesov pomembna opredelitev pojmov osebni, poslovni in politični stik, pri čemer Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije teh pojmov ne opredeljuje, je Ustavno sodišče obrazložilo, da gre za nedoločne pravne pojme, ki jih na abstraktni ravni ni mogoče v celoti opredeliti, temveč se njihova vsebina prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam v posameznih primerih. Navedeno ne pomeni, da lahko Komisija za preprečevanje korupcije v posameznih primerih odloča arbitrarno, temveč je njena naloga, da v primeru uporabe pravne norme, ki vsebuje nedoločni pravni pojem, temu z uporabo ustaljenih metod razlage da ustrezno vsebino, ki je skladna z zakonom in Ustavo.

Ustavno sodišče ni sledilo očitkom predlagatelja o neuporabljivosti izpodbijanih določb, ker naj ne bi bile ustrezno prilagojene položaju Državnega sveta in njegovemu delovanju oziroma delovanju njegovih članov. Državni svet ni konkretno in natančno predstavil, v čem naj bi bila stopnja zatrjevane pomenske nedoločljivosti izpodbijanih določb previsoka, prav tako pa tudi ni utemeljil, zakaj naj ne bi bilo mogoče pravil o izločitvi, kot jih določa izpodbijana ureditev, razlagati tako, da so ob tem ustrezno spoštovane pravice in dolžnosti članov Državnega sveta. Ustavno sodišče je še poudarilo, da Komisija za preprečevanje korupcije v skladu s svojimi pristojnostmi izvaja tudi svetovalne naloge, kot je priprava raznih priporočil in pojasnil o vprašanjih, povezanih s preprečevanjem korupcije. Na ta način lahko pomembno prispeva k obveščenosti javnosti in (potencialnih) naslovnikov zakona, konkretno tudi glede problematike nasprotja interesov. Glede izpodbijanih določb, ki se nanašajo na postopke in pristojnosti Komisije za preprečevanje korupcije v zvezi z ugotavljanjem t. i. dejanskega nasprotja interesov, Državni svet neskladja z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov ni konkretno zatrjeval, zato se Ustavno sodišče v presojo te ureditve ni posebej in podrobneje spuščalo.

Ustavno sodišče prav tako ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je temeljna predpostavka za kršitev tega načela, da gre za v bistvenem enake oziroma v bistvenem različne položaje, pri čemer je treba za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, izhajati iz predmeta pravnega urejanja. V obravnavani zadevi je predmet pravnega urejanja institut nasprotja interesov. Ustavno sodišče je navedlo, da morajo pravila, ki se nanašajo na ta institut, enako veljati za celoten javni sektor in za vse položaje, ki zadevajo opravljanje javnih funkcij oziroma javnih nalog. Protikorupcijsko delovanje na splošno izhaja iz načela zakonitosti delovanja državnih organov in njihovih funkcionarjev kot enega izmed načel pravne države. Že namen Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije je v tem, da s protikorupcijskimi ukrepi pokrije celotno delovanje javne oblasti, s tem pa zasleduje tudi krepitev in ohranjanje zaupanja javnosti v delovanje celotnega državnega aparata. Iz tega izhaja, da vsebina nasprotja interesov, ki je povezana z opravljanjem navedenih nalog, ni odvisna le od položaja določene osebe v strukturi javnega sektorja, niti ta položaj ni odločilen z vidika preprečevanja nasprotja interesov. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zaključilo, da se položaji članov Državnega sveta in drugih zavezancev po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije z vidika instituta nasprotja interesov ne razlikujejo tako bistveno, da bi morala biti ureditev nasprotja interesov drugačna za člane Državnega sveta.

Glede trditev Državnega sveta o neskladju izpodbijane ureditve z načelom delitve oblasti je Ustavno sodišče obrazložilo, da je Komisija za preprečevanje korupcije samostojen in neodvisen državni organ, zato v tem pogledu njene pristojnosti, kot izhajajo iz izpodbijanih določb, niso v neskladju s tem načelom.

Ustavno sodišče je tako presodilo, da očitki Državnega sveta niso utemeljeni, in ugotovilo, da določbe 37. do 40. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije niso v neskladju z Ustavo.