Z izpodbijanima sklepoma je bilo pravnomočno odločeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev pritožnika Republiki Turčiji zaradi izvršitve zaporne kazni. Pritožnik je zatrjeval kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP, ker naj bi v Nemčiji bival že osem let in naj bi si tam ustvaril družino. Zapor, kjer naj bi prestajal zaporno kazen, naj bi bil že za turške razmere težko dostopen, zato naj bi bili obiski v zaporu praktično nemogoči.

Ustavno sodišče je pritožnikove navedbe presojalo z vidika pravice do družinskega življenja, varovane v 53., 54. in 56. členu Ustave. Pojasnilo je, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, nad dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami. Suverenost države pa je omejena z dolžnostjo spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Merila pri presoji zatrjevanih kršitev pravice do družinskega življenja, ki vežejo sodišče pri odločanju o izgonu posameznika zaradi varstva javne varnosti in javnega reda, so enako upoštevna tudi v postopkih izročitve. Javni interes za izročitev lahko zaradi dolžnosti spoštovanja mednarodnih dogovorov in preprečevanja kriminalnih aktivnosti večkrat pretehta nad pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja kot javni interes za izgon. Po drugi strani pa so posledice izročitve za zasebno in družinsko življenje lahko bistveno hujše od posledic kazenskega pregona ter prestajanja zapora v državi bivanja. Izročena oseba je lahko poslana daleč stran z malo ali celo nič možnosti, da ohrani stike z družino, ki jo je pustila za sabo. Ker v konkretnem postopku izročitve ni bilo opravljeno tehtanje med javnim interesom za izročitev in težo posega v zasebno in družinsko življenje, je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.