Slika prikazuje stopnišče.

Pritožnik je izpodbijal sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru in 2. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici, s katero je bil obsojen zaradi izvršitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami.

V ustavni pritožbi je pritožnik zatrjeval kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena Ustave). Policisti naj bi namreč z namenom, da bi mu odvzeli prostost zaradi suma storitve drugega kaznivega dejanja (kaznivo dejanje ropa) in ga privedli k preiskovalnemu sodniku, vstopili v njegovo hotelsko sobo, ga fizično prijeli, mu nadeli lisice in opravili varnostni pregled po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki določa, da policisti ob odreditvi pridržanja opravijo varnostni pregled ter način in pogoje za izvedbo takega pregleda. Ker naj bi policisti ob tem pregledali tudi pritožnikove stvari, shranjene v zaprti omari, pri čemer so prestavili tam najdeni kovček na posteljo, so policisti po mnenju pritožnika namesto varnostnega pregleda izvedli hišno preiskavo, ki naj bi bila nezakonita in protiustavna.

Okrožno sodišče je sodbo oprlo na predmete, ki so bili pritožniku zaseženi v njegovi hotelski sobi. Pri tem je povzelo stališče Višjega sodišča iz predhodnega postopka glede izločanja domnevno nedovoljeno pridobljenih dokazov in poudarilo, da ni šlo za preiskovanje prostora, ampak za prijetje in varnostni pregled. Višje sodišče je to stališče potrdilo, Vrhovno sodišče pa je pri zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti pritrdilo stališču, da je policija imela zakonski razlog za vstop v hotelsko sobo brez sodne odredbe, ker je bilo to nujno zaradi prijetja storilca, da je bil kovček iz omare vzet v okviru varnostnega pregleda in da bi bila pritožnikova prtljaga v vsakem primeru pregledana pred namestitvijo pritožnika v pridržanje.

Ustavno sodišče se je glede na trditve pritožnika omejilo na presojo, ali pomeni stališče sodišč v zvezi z ravnanjem policista pri pregledu omare in prestavitvi kovčka na posteljo, pri čemer naj bi šlo za varnostni pregled in ne za hišno preiskavo, kršitev pritožnikove pravice do prostorskega vidika zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave.

Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da pravica do nedotakljivosti stanovanja varuje zasebnost stanovanja in drugih prostorov, v katerih posameznik utemeljeno pričakuje, da bo sam. Ustava ne varuje stanovanja kot objekta, temveč posameznikovo zasebnost v tem prostoru, pri čemer domovanje oziroma stanovanje ni edini kraj, kjer posameznik upravičeno pričakuje zasebnost. Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi presodilo, da je pritožnik v svoji hotelski sobi upravičeno pričakoval zasebnost.

Ustava (hišne) preiskave v 36. členu ne opredeljuje podrobneje, vendar iz ustaljene presoje Ustavnega sodišča izhaja, da gre za preiskovalno dejanje, katerega cilj je prijetje osumljenca oziroma obdolženca ali zbiranje materialnih dokazov zoper njega, pri čemer se iščejo točno določeni predmeti, s katerimi je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki so bili pridobljeni ali so posledica takega dejanja. Namen preiskave je zagotoviti dokaze za uspešno izvedbo kazenskega postopka, policisti pa pri tem sami pregledujejo prostore in iščejo stvari.

Nasprotno pa varnostni pregled ne pomeni preiskovalnega dejanja in se ne opravlja z namenom iskanja predmetov, ki bi bili dokaz v kazenskem ali prekrškovnem postopku, temveč policisti tak pregled osebe opravijo, če je glede na okoliščine mogoče pričakovati konkreten in neposreden napad te osebe (na policista ali drugo osebo) ali njeno samopoškodbo. Varnostni pregled obsega tudi pregled stvari obravnavane osebe in njenega prevoznega sredstva, pri čemer policisti ugotavljajo, ali je oseba oborožena in ali ima pri sebi druge nevarne predmete ali snovi. Varnostni pregled se lahko izvede le na tak način oziroma v takšnem obsegu in intenzivnosti, da policist odstrani nevarnost oziroma se prepriča, da te ni.

Glede na ustavno zahtevano restriktivno razlago namena, obsega ter intenzivnosti varnostnega pregleda na splošno in v konkretnem primeru je Ustavno sodišče odločilo, da iz izpodbijanih sodb ne izhaja, da bi sodišča razumno navedla in utemeljila dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil pritožnik glede na vse okoliščine obravnavanega primera po odvzemu prostosti še vedno nevaren za lastno življenje ali življenje drugih, zlasti prisotnih policistov, in da je ta nevarnost izvirala prav iz omare, ki jo je policist sam odprl in iz nje vzel kovček.

Ker policisti niso vstopili v hotelsko sobo na podlagi predhodne privolitve pritožnika, prav tako že vklenjeni pritožnik ni privolil v opisano nadaljnje odpiranje omare s strani policista in prestavitev kovčka, pouk po 4. členu Zakona o kazenskem postopku o razlogih za odvzem prostosti in njegovih pravicah pa je bil pritožniku dan šele po tem, ko je policist kovček že položil na posteljo, in ne pred odprtjem omare, se obravnavani primer bistveno razlikuje od dosedanjih primerov iz ustaljene ustavosodne presoje, v katerih je Ustavno sodišče presodilo, da ni šlo za hišno preiskavo, ker sta bila privolitev za vstop in izročitev predmetov prostovoljna in ob predhodno danem pouku nista bila dosežena z uporabo sile, grožnje ali zvijače. Po stališču Ustavnega sodišča je policist s tem, ko je sam pregledoval pritožnikovo sobo in iskal stvari, aktivno posegal v integriteto preiskovanega prostora (tj. hotelske sobe) z odpiranjem zaprtih prostorov oziroma predmetov (tj. omare). Navedeno ravnanje policista je tako, ne glede na to, da policist ne takrat ne kasneje ni odprl kovčka in zasegel za pritožnika obremenilnih dokazov, dejanje, ki glede na naravo izvršitve in glede na njegove praktične učinke, zlasti pa glede na njegovo intenzivnost in obseg, pomeni preiskavo po 36. členu Ustave. Obenem zato pomenijo stališča sodišč v izpodbijanih sodbah, ki zatrjujejo, da do tega posega ni prišlo, glede na pritožnikovo upravičeno pričakovanje zasebnosti kršitev te njegove ustavne pravice.

Vendar pa je izpodbijana sodba temeljila na dveh nosilnih stališčih, in sicer da pri ravnanju policista ni šlo za hišno preiskavo, temveč za varnostni pregled, ter da bi do odkritja za pritožnika obremenilnih dokazov zaradi izvedbe obveznega podrobnejšega varnostnega pregleda pred njegovo namestitvijo v prostore za pridržanje v vsakem primeru prišlo (t. i. doktrina neizogibnega odkritja).

Ker je pritožnik izkazal protiustavnost le prvega izmed navedenih stališč, drugega pa ni niti izpodbijal, je Ustavno sodišče njegovo ustavno pritožbo zavrnilo. V primeru, da izpodbijana sodba temelji na dveh ali več neodvisnih razlogih, je namreč treba skladno z ustaljenim pristopom Ustavnega sodišča uspešno izpodbijati vsa nosilna stališča, sicer se ustavna pritožba zavrne.