Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi, s katero je pritožnica izpodbijala tako odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju njene revizije kot tudi odločitev Višjega sodišča o zavrnitvi pritožničine pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica je trdila, da je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe v pritožbi in v reviziji opredelila v višini, ki je presegala zakonsko določeno vrednost za dovoljenost revizije. Ker naj bi Vrhovno sodišče presojo o neizpolnjenem vrednostnem pogoju za dovoljenost revizije oprlo na ugotovitev o prenizki revizijski vrednosti, je sodišču očitala sprejem očitno napačne odločitve. 

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je pritožnica v svojih pravnih sredstvih določno opredelila izpodbijani del pravnomočne sodne odločbe, katerega vrednost je tudi izrecno opredelila z navedbo zneska, ki je presegal zakonsko določeno vrednost za dovoljenost revizije. Ker Vrhovno sodišče v pritožničinih pritožbenih in revizijskih navedbah ni imelo podlage za ugotovitev, na katero je oprlo presojo o neizpolnjenem vrednostnem pogoju za dovoljenost revizije, je Ustavno sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev o zavrženju revizije protispisna in zato tako očitno napačna, da krši pritožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato odločitev Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.  

Ker bo pritožnica v novem postopku z revizijo lahko uveljavljala tudi očitke o kršitvah človekovih pravic, ki jih v ustavni pritožbi naslavlja na pritožbeno sodišče, ustavna pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev Višjega sodišča, ne izpolnjuje procesne predpostavke izčrpanja pravnih sredstev. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.