Pritožnica je v gospodarskem sporu uveljavljala ničnost pogodbenega določila, po katerem naj ne bi bila upravičena do povračila DDV, pri čemer je šlo za projekt, financiran iz evropskih kohezijskih skladov. Pritožnica je med drugim zatrjevala, da je na podlagi pravil prava Evropske unije, upravičena do povračila DDV in gre pri tem za pravila kogentne narave. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili drugače in njen tožbeni zahtevek zavrnili. Sprejeli sta stališče, da naj bi imela država članica na podlagi pravil prava Evropske unije pravico izbire, ali bo DDV štela za upravičen strošek, ki ga je mogoče povrniti. Zadeve nista predložili Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje. V predlogu za dopustitev revizije je pritožnica zato ponovno predlagala, naj se zadeva predloži Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo, svojo odločitev pa je v obrazložilo le s sklicevanjem na neobstoj pogojev za dopustitev revizije, kot ji to izrecno dovoljuje Zakon o pravdnem postopku. Do predloga pritožnice, naj se zadeva predloži v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, se ni opredelilo.

V primeru financiranja iz kohezijskih skladov gre za področje, ki ga s svojimi akti ureja Evropska unija, zato morajo sodišča nacionalne predpise razlagati v luči prava Evropske unije in v skladu z njegovim namenom. To pomeni, da mora tudi Ustavno sodišče pri razlagi Ustave upoštevati Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki se je oblikovala na njeni podlagi, saj gre za izvrševanje prava Evropske unije. Pravica do obrazložene sodne odločbe, ki je v Ustavi varovana v 22. členu, je posebnega pomena tudi v pravu Evropske unije. Varuje jo 47. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in jo Sodišče Evropske unije razlaga tako, da vključuje obveznost sodišča, da pojasni, zakaj mu nacionalno sodišče zadeve ni predložilo v predhodno odločanje. Nacionalno sodišče se mora z zadostno jasnostjo opredeliti do predloga za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije ter pri tem upoštevati merila, ki izhajajo iz 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in prakse Sodišča Evropske unije. Ta dolžnost obrazložitve velja tudi v primeru, ko nacionalni procesni predpis določa, da lahko sodišče svojo odločitev obrazloži le s sklicevanjem, da niso izpolnjeni pogoji za obravnavo zadeve (t. i. sumarna obrazložitev).

V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče zavrnitev predloga za dopustitev revizije obrazložilo le s sklicevanjem na določbo Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da za obrazložitev zadošča, da se sodišče splošno sklicuje na neobstoj pogojev za dopustitev revizije. To določbo Zakona o pravdnem postopku je treba razlagati skladno (konsistentno) s pravom Evropske unije in s tem ustavnoskladno tako, da mora v primeru, ko stranka predlaga predložitev zadeve v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, sklep o nedopustitvi revizije obsegati tudi obrazložitev, zakaj Vrhovno sodišče strankinemu predlogu ni sledilo.

Ker Vrhovno sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo predlogu pritožnice za predložitev zadeve v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v zvezi s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.