Pritožnica v sodnem postopku ni uspela z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kršitve delovnih obveznosti, ki so bile podlaga za izpodbijano izredno odpoved, so bile ugotovljene na podlagi prikritega nadzora – namestitve snemalne naprave in pasti z označenimi bankovci v varovančevem predalu. Pritožnica je v ustavni pritožbi med drugim zatrjevala, da je bila nezakonito nadzorovana pri izpolnjevanju delovnih obveznosti, kar naj bi pomenilo nedopusten poseg v njeno pravico do zasebnosti na delovnem mestu. Po njenem mnenju bi bilo zato treba dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo njenih ustavnih pravic, izločiti iz spisa.

Ustavno sodišče glede prostorskega vidika zasebnosti upošteva koncept pričakovanja zasebnosti. Pri tem tehta dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Bistveno je, ali je oseba lahko računala, da ji je v določenem prostoru zagotovljena zasebnost. Soba varovanca in njegov zasebni predal glede na dejanske ugotovitve sodišč nista bila prostora, ki bi bila dostopna splošni javnosti. Glede na to, da je bil varovanec v sobi zaradi svoje nepokretnosti ves čas prisoten, tam pričakovanje popolne zasebnosti zaposlenih (kot npr. v lastni pisarni, sanitarnih prostorih ipd.) ne bi bilo upravičeno. Vendar pa se je prikriti nadzor izvajal v prostoru, ki pomeni delovno okolje zaposlenih pri delodajalcu. Glede na to so zaposleni, ki so v tem prostoru opravljali svoje delo, v določeni meri lahko upravičeno pričakovali zasebnost.

V obravnavani zadevi so obstajali posebej upravičeni legitimni razlogi za izvedeni ukrep nadzora nad zaposlenimi. Varovancem tožene stranke je namreč že dlje časa zmanjkoval denar, tožena stranka pa s prijavami na policijo ni bila uspešna, saj se na ta način tatvine niso ustavile.

Ustavno sodišče je zato opravilo strogi test sorazmernosti ugotovljenega posega v pravico do zasebnosti na delovnem mestu. Upoštevalo je, da so bili sporni ukrepi (videonadzor in past z gotovino) ozko ciljno usmerjeni na osebe, ki bi denar vzele iz predala varovančeve nočne omarice, prostorsko in časovno omejeni na najmanjšo možno mero, v sobi, v kateri za zaposlene ni bilo pričakovanja popolne zasebnosti, trajali so le do ugotovitve kršitve, posnetke pa je videlo zelo omejeno število oseb. V obravnavanem primeru so bile posledice za pritožnico sicer hude (prenehanje delovnega razmerja), vendar se je prikriti nadzor izvajal zgolj za potrebe delodajalca, da izsledi kršitelje in jih disciplinsko obravnava, ne pa za morebitne drugačne namene. Na drugi strani pa je šlo za ponavljajoče se resne kršitve pravice do zasebnosti in premoženja varovancev tožene stranke, ki ne morejo sami v celoti skrbeti zase in za svoje pravice. Ustavno sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da je bil varovanec, pri katerem je bil nadzor izveden, še posebej ranljiv, saj je bil v nepokretnem stanju. Pomembno je bilo tudi to, da je prikriti nadzor ostale delavce, ki niso izvrševali kršitev na delovnem mestu, opral suma. Ustavno sodišče je zato ocenilo, da je resnost ponavljajočih se kršitev v okoliščinah obravnavanega primera pretehtala posledice posega v pravico do zasebnosti na delovnem mestu, ki so bile zmanjšane na najmanjšo možno mero. Ker poseg ni bil prekomeren, do kršitve ustavne pravice do zasebnosti v obravnavanem primeru ni prišlo. Zato je Ustavno sodišče pritožničino ustavno pritožbo zavrnilo.