Ustavno sodišče je odločilo o ustavni pritožbi zoper sodbi, s katerima sta sodišči zavrnili zahtevek pritožnika (potrošnika) na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih in zavarovanja s hipoteko na stanovanjski nepremičnini. Pritožnik je v sodnem postopku med drugim izpostavil pomembnost sodne presoje izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti ob uporabi meril iz Direktive 93/13/EGS. Po presoji sodišča prve stopnje je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost s tem, da je pritožniku predstavila obrestno in valutno tveganje, mu prikazala grafe gibanja različnih obrestnih mer in tečajev za deset let nazaj ter pripravila informativne izračune različnih ponujenih kreditov (z valutno klavzulo ali brez nje). Sodišče je upoštevalo tudi, da je šlo pri sklepanju Pogodbe za dalj časa trajajoč postopek, pri čemer se je pritožnik o kreditih pozanimal tudi pri drugih bankah in na spletu. Potrditev izpolnitve pojasnilne dolžnosti je sodišče videlo tudi v dejstvu, da je tožnik kasneje s toženko sklenil še eno kreditno pogodbo z valutno klavzulo. Banka po naziranju prvostopenjskega sodišča ni bila dolžna prikazovati konkretnih izračunov in izdelati grafov, saj je bistveno, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena na pritožniku razumljiv način, ne pa toliko konkreten način njene izpolnitve. Pritožniku je bilo tudi po naziranju pritožbenega sodišča razumljivo in celovito pojasnjeno tako valutno kot obrestno tveganje.

Pritožnik je v ustavni pritožbi uveljavljal med drugim tudi očitek neobrazloženosti izpodbijanih sodnih odločb glede na standard pojasnilne dolžnosti v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU).

Po presoji Ustavnega sodišča iz obrazložitve izpodbijanih sodb ni bilo mogoče razbrati, katero pojasnilo (gradivo) banke je moglo in moralo povzročiti zavedanje dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino prevzetih kreditnih obveznosti za celotno (dolgotrajno) obdobje odplačevanja kredita. Čeprav konkreten način izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni predmet urejanja Direktive 93/13/EGS in sodne prakse SEU, pojasnilna dolžnost v smislu konkretiziranega vpliva velike apreciacije tuje valute na kreditne obveznosti ne more biti utemeljena s primerjalno predstavitvijo drugega kredita v EUR, abstraktnim opozorilom o možnosti bodočega (neugodnega) nihanja tečaja oziroma grafično predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja. Takšna pojasnila banke potrošniku ne predstavijo tveganja v realni sferi njegovih kreditnih obveznosti ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja. Izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja (in obrestne mere) tudi ne naslavlja vprašanja tečajnega (ali obrestnega) tveganja. Sodišče prve stopnje torej v ključnem delu presoje sodbe ni obrazložilo, s čimer je kršilo pravico pritožnika do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. S pritrditvijo razlogom prvostopenjske sodbe se tudi drugostopenjsko sodišče ni vsebinsko opredelilo do pritožnikove nezmožnosti zavedanja dejanskega obsega tveganja. S tem je tudi drugostopenjsko sodišče kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Zaradi ugotovljenih kršitev je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.