Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča ter odločbi Ministrstva za notranje zadeve in Upravne enote Ljubljana, s katerimi je bila zavrnjena prošnja pritožnice za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje njenemu zakoncu. Ustavno sodišče je pritožničine očitke presojalo z vidika pravice do družinskega življenja in načela največje koristi otroka.

Ustavno sodišče je upoštevaje sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in dosedanjo ustavnosodno presojo sprejelo stališče, da zavrnitev dovoljenja za prebivanje v državi, v kateri živijo ožji sorodniki, lahko pomeni poseg v pravico do družinskega življenja. To velja tudi v primerih, ko se dovoljenje zavrne tujcu, ki je storil kaznivo dejanje. Pri oceni pravičnega ravnovesja med zagotavljanjem varnosti gostujoče države in pravico do družinskega življenja je treba upoštevati več meril. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je treba pri vseh odločitvah, ki se nanašajo na otroke, njihovi največji koristi pripisati poglaviten pomen. Čeprav največja korist otrok ne more biti sama po sebi odločilna, pa ima pomembno težo pri odločanju.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da prvostopenjski organ pri odločitvi ni upošteval vseh meril presoje, ki so upoštevna ter izhajajo iz ustavnosodne presoje in sodne prakse ESČP, pri presoji sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja družinskega življenja. Predvsem je bila presoja prvostopenjskega organa pomanjkljiva z vidika upoštevanja največje koristi mladoletnih otrok.

Zato razlogi, ki jih je navedel prvostopenjski organ, niso bili zadostni, da bi lahko z njimi upravičil takšen poseg. Glede na navedeno izpodbijana prvostopenjska odločba krši tretji odstavek 53. člena in prvi odstavek 56. člena Ustave. Ker drugostopenjski organ in Upravno sodišče nista odpravila navedene kršitve, sta tudi sama kršila navedeni človekovi pravici.